Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Kaj se je zgodilo z Lorenzom?

Kaj se je zgodilo z Lorenzom?

Priznam, nikoli si nisem mislila, da bom javno pisala o moji ljubezenski zgodbi, ki do danes še vedno ostaja največja. Še zdaleč si nisem predstavljala, da bo omemba Lorenza, ki sem jo zapisala v zapisu o tem, kako se se nepričakovano znašla v piaru, požela toliko obiskov strani. Da o prejeti vprašanjih v zasebna sporočila niti ne zgubljam besed. Predvsem pa si nisem mislila, da bo za seboj potegnila de facto končni zaključek te odisejade, ki se je po več kot desetletju, tudi zaradi omenjenega zapisa, zgodila pred nekaj dnevi. Hja, priznam, z Lorenzom sva si izmenjala email, v katerem sva si zadnjič rekla adijo.

A pojdiva po vrsti. Dovoli mi, da si najprej natočim kozarec vina. Čaka me namreč precej oseben zapis.

Prvo poglavje

Z Lorenzom sva se spoznala na razgovoru za službo, ko sem živčno čakala na morebitnega bodočega šefa, Italijana, in upala, da med razgovorom ne bo preverjal znanja moje italijanščine, s katero sem se hvalila v svojem življenjepisu. V glavi sem si narisala njegovo podobo, ki je slonela na stereotipski predstavi italijanskega moškega in nestrpno čakala, da bo razgovor čim prej mimo.

Okoli vogala je nato v napol teku prihitel nasmejan tipček, ki niti približno ni izgledal kot Italijan. Z roko je segel proti meni in jaz, še vedno precej nesigurna, da ni pomota, sem sprejela njegovo dlan. “Ciao, I’m Lorenzo! Nice to meet you!” V glavi se mi rahlo zavrti, a to v tistem trenutku pripišem prehitremu dvigu s kavča. Počasi stopiva proti sejni sobi in se usedeva vsak na eno stran velike sejne mize. Še danes ne vem, kaj sva se pogovarjala. Ne spomnim se njegovih vprašanj, še manj svojih odgovorov. Spomnim se njegovih noro velikih zelenih oči, svetlo kostanjevih las, rjavega puloverja in pisano črtastega šala, ki je zaradi stajliš vozla Lorenza izdajal za Italijana. Spomin se črnega Moleskin zvezka, ki ga je položil na mizo in ga skozi razgovor ni odprl. In spomnim se trenutka, ko sva stopila iz konferenčne sobe, ko mi je rekel: “Upam, da ti ne bo grozno, če bodo ostli v naših odprtih pisarniških prostorih kdaj slišali, ko me boš kam poslala, ker ne znam slovensko?” Ne spomnim se svojega odgovora, verjetno sem se le blesavo nasmehnila. Takrat sem vedela, da je služba moja.

Bil je konec januarja, ko sem stopila iz pisarn na Šmartinski cesti in iz podjetja, v katerem sem pravkar dobila službo marketinške asistentke. Bilo je mrzlo, a v meni je vrelo. Vročina se je mešala z metuljčki, ki so letali v mojem trebuhu. Poklicala sem mami, ki je seveda planila po meni z vprašanji, kako je šlo. Odgovorila sem ji z vprašanjem: “Mami, a se ti zdi pametno, da vzamem službo, če vem, da sem se totalno zaljubila v bodočega šefa?” Mama kot mama me pomiri in v stilu zamahnjene roke navrže nekaj pomirjujočih stavkov. A jaz se v mislih že sprehajam skozi trenutke, ko bom sedela čisto zraven Lorenza in kako hudiča, kako bom to speljala. Kako hudiča bom lahko delala ob nekom, ki mi že zdaj povzroča vročične napade?

Dober teden kasneje začnem z delom. Moje delovno mesto je nasproti Lorenza. Vsakič, ko se je moj pogled dvignil s tipkovnice sem med spodnjim delom svojega ekrana in mizo videla njegovo desno roko na miški. In, damn, to je bil šele prvi dan. Na poti domov v avtu razmišljam, da verjetno res ni najbolj pametno, da sem sprejela to službo. In, dragi moji, pojma nisem imela, kaj vse me še čaka.

Drugo poglavje

Zaključeval se je drugi teden moje nove službe in v takratnem hotelu Mons je Marketing magazin organiziral popoldanski dogodek, na katerega sem šla s sošolkami s faksa. Spomnim se, da mi je med dogodkom v torbici začel vibrirati telefon. Hitro sem ga potegnila ven in na ekranu vidila njegovo ime. Pognalo me je v zrak in kakor hitro so me uspele nesti noge sem odhitela proti vratom, na hodnik, proti stranišču. Telefon je vmes nehal zvoniti. Pritekla sem do stranišča in zajela me je neznosna vročina, ki se je zamešala v pravo slabost. Kaj hudiča se dogaja in Nina, a si ti normalna? Sem zbolela, zakaj mi je slabo, zakaj imam potno čelo? In, zakaj hudiča me kliče?

Primem telefon in ga s tresočo roko pokličem nazaj. Na drugi strani me pričaka ves nasmejan in skrben z vprašanjem, kako se mi zdijo prvi dnevi, če kaj potrebujem in da mu moram absolutno povedati, če bom imela preveč stvari na glavi. Ne me vprašati, kaj sem odgovorila. Ne vem. Tistih prvih dni se dejansko zelo slabo spomnim. Spomnim se slabosti, vročine, nimam pa pojma, kaj se je dogajalo v službi.

Mine nekaj tednov, ko se skozi trenutke v pisarni spoznavava in si več kot očitno, a vendar skrivajoče pred sodelavci, izkazujeva naklonjenost. Konec marca se odločiva, da skočiva na Slovenski oglaševalski festival in tisti vikend si poveva, da sva si všeč. Tako naivno, najstniško, prikupno.

Tretje poglavje

Z Lorenzom postaneva par. V službi se delava, da sva le sodelavca in dejansko verjamem, da nama je to na začetku blazno dobro uspevalo. Vikende preživljava med skoki na morje, v terme, na hitre obiske bližnjih mest. Načrtujeva prvi kratek dopust, ki naju odpelje proti Firencam. Nato za prvomajske skočiva v Maroko.

Najino razmerje je netipično. Med tednom se praktično ne vidiva izven pisarne, za vikende čepiva skupaj. Počasi me začne to motiti, želim si več in začnejo se prvi prepiri. Prvič se zgodi, da se umakne, se za vikend zapre v svoje stanovanje in reče, da rabi čas zase. Da se ne počuti dobro, da ima ogromno dela. Podre se mi svet. “Ne le, da se ne vidiva čez teden, še vikend si mi vzel“, so klasični očitki, ki vrejo iz mene in s katerimi prilivam olje na ogenj.

Vedno znova se pomiriva, najdeva pot do tistega ritma, ki naj bi nama ustrezal. Začnem ga spoznavati in ugotavljam, da se še bolj kot jaz boji veze in navezanosti na drugo osebo. Pri tridesetih sem bila druga punca, ki jo je v življenju predstavil staršem! Pove mi, da se ne želi poročiti, da ne želi imeti otrok. Podre se mi svet. Zasovražim ga. “Kako se lahko tudi v mojem imenu tako odloča, brez pogovora, ne da bi si dala možnost, da se spoznava?” Prižigajo se mi rdeči alarmi, ki jih vedno znova ignoriram, postavim na stran in se predam tistim hipnim trenutkom, ki jih preživljava skupaj.

Potujeva, od New York Cityja, do Istanbula, Pariza, Rima in Kube. Čakam, čakam, da se mu prižge lučka, ki mu bo pokazala, da se med nama dogaja nekaj posebnega. Čakam, da … priznam, čakala sem, da bo ugotovil, da si želi spremeniti svoj odnos do razmerja z menoj. Da reče, da imava nekaj posebnega in tega noče izgubiti.

Darilo za rojstni dan

Bil je novembrski vikend, ko smo se s službo odpravili v Logarsko dolino. Namen vodstvenega team buildinga je bil, da skupaj začrtamo načrte za prihajajoče leto. Do luštnega hotelčka pridemo v petek, naslednji dan je moj rojstni dan. Vsi smo zbrani, čakamo le še na prihod direktorja in solastnika podjetja, ki je zamujal prvi sestanek in komaj ujel večerjo.

Na večerji nam pove, da so pred nekaj urami prodali podjetje. Podpisovanje pogodbe z novim lastnikom je bil torej razlog za njegovo zamudo. V očeh se mi naberejo solze. S pogledom lovim Lorenza, ki se mi elegantno izmika. Komaj zdržim do konca večerje, ko odhitim do sobe. Zazvoni telefon in na drugi strani je on. Jokam, ker vem, da se najina zgodba bliža koncu. Vem, da bo takoj, ko bo podjetje prodano, odšel z lastnikom. Tako kot je z njim prišel v Slovenijo, bo z njim tudi odšel. Miri me, pravi mi naj ne prehitevam, da ni res.

Dva meseca kasneje se razideva in pred menoj je nekaj napornih mesecev. Ne najdem poti iz depresije, ki me prvič ujame v svoje kremplje. Poiščem pomoč. V nekaj tednih se mi je življenje postavilo na glavo. Zaključim zgodbo s človekom, ki mi pomeni največ na svetu in se znajdem v situaciji, ko ne vem, do kdaj bom še imela službo. Neznosno je.

Nekega dne me na mizi v pisarni čaka kuverta in v njej njegovo pismo. V njem se mi opraviči za vse, kar dela narobe. Napiše, da ne ve, kako drugače razmišljati. Pismo konča z besedami, da verjetno nikoli ne imel nekoga tako rad kot ima mene in da si zaslužim boljšega moškega. Zasovražim ga in uničim pismo (to mi je še danes žal, punce ne tega delati v efektu!).

Leta poslavljanj

Tri mesece kasneje se srečava na enem od tistih noro lepih vikendov, ko sva si dovolila vzeti čas zase in si iskreno dovoliti pozabiti na vse misli, kako za naju skupne prihodnosti ni. V meni se borita dva pola: en, ki ga ne more in ne zna pustiti in drugi, ki pravi, da on ni moški zame. Da si zaslužim nekoga, ki ga ne bo strah prihodnosti, ki se bo boril zame in za naju.

Naslednjih sedem let zmaguje prvi pol.

Prav si prebral. Sedem let.

Lorenzo se tisto poletje preseli na Sardinijo. Kot sem napovedala nekaj mesecev pred tem, tistega novembrskega večera v Logarski dolini, zapusti Ljubljano in odide v novo službo, k našemu bivšemu šefu. Pravi, da bo ostal do septembra, potem gre v London. Pravi, da mu je Ljubljana premajhna, da ga je dušila, da rabi prestolnico kot je London, v kateri bo lahko naprej razvijal svoj kreativni duh.

Pride september in Lorenzo je še vedno sredi Sardinije. Mine leto in pol. Sedim na letalu za London. Hja, brez posebnih načrtov praktično čez noč pustim službo in se preselim v London. Lorenzo je na Sardiniji.

Vidiva se vsakih nekaj mesecev, včasih tudi po leto in pol ne. Vmes spoznam nove moške, a nikomur ne pustim blizu. Podobno se dogaja na njegovi strani.

Avgust 2018

Pred tremi leti sva zadnjič govorila. Bil je moj rojstni dan, ko sem prejela klic in iskreno voščilo. V meni je takrat priklopilo. “Kaj hudiča delaš? Zakaj se mučiš? Zakaj ga ne spustiš?” Po dobri uri pogovora se posloviva in rečem mu: “Lorenzo, bodi dobro in najdi sebe.” Ni me razumel.

Lani sem izvedela, da se je poročil in dobil otroka. Živi na Sardiniji v majhni vasici z nekaj hišami, ki je pol ure oddaljena od krasnih plaž. Sredi niča. Še vedno dela za najinega bivšega šefa. Ni zadovoljen, mi pravijo.

Moj zapis o tem, kako sem se nepričakovano znašla v piaru, je razgrnil še zadnjo tančico, ki sem jo sredi avgusta morala narediti. Priznam, pomagali so kakšni štirje kozarci vina. Poslala sem mu sporočilo, v katerem sem mu čestitala za poroko in, zdaj enoletnega, sina. Iskreno in iz srca. Napisala sem mu, da sem bila žalostna, da mi ni tega lani ni sam povedal in mi s tem odvzel priložnost, da bi mu čestitala.

Čez tri dni mi je odgovoril: “Nina, hvala za res lepo sporočilo. Veš, ko se mi je to dogajalo, sem pomislil na to, da bi ti javil. Ampak celo tak ego kot sem jaz, saj se spomniš, vedno je bilo me, myself and I, nisem želel poseči v tvoje življenje. Očetovstvo me je spremenilo in nikoli si nisem mislil, da na svetu lahko obstaja takšna ljubezen. Pogosto se spomnim nate in na vse lepe trenutke, ki sva jih preživela. In pogosto pogrešam, da bi te lahko poklical in se s tabo pogovarjal. Ostajaš in vedno boš ena od najpomembnejših oseb, ki sem jih imel v življenju čast spoznati in iskreno se ti zahvaljujem za vse. In oprosti za slabe stvari. Bodi dobro in pazi nase, z ljubeznijo, Lorenzo.

Epilog

Letos je minilo 13 let od najinega razgovora za službo. Tudi za trenutek mi ni žal za najino zgodbo in leta poslavljanj. Je že moralo tako biti. Zaradi njega in najine zgodbe sem to, kar sem. Vesela in ponosna sem na svojo zgodbo. Če bi mi kdo pred leti rekel, da bova z Lorenzom zamenjala mesti, da bo on nekoč poročen oče in jaz samska brez otrok, gotovo ne bi verjela. A življenje gre svojo pot. V mojem primeru me je pripeljala do tega, kar sem iskala. Svoj prostor pod soncem, v katerem imam tisto, kar želim in ne tistega, kar sem mislila, da si želim. In to je ok. No, to je še ena zgodba, ki si zasluži svoj zapis. Morda, nekoč.

Vesela sem, da sledim sebi in svojemu srcu. Njegovemu enkratnemu ritmu, ki me včasih spravlja ob pamet, spet drugič sem mu za to neskončno hvaležna. In to je vse kar šteje, ostalo so spomini, zapisani v srce, misli in v takšne zapise kot je današnji.

PREV

Najbolj zabavne ure joge v mestu letos po novem tudi "leteče"

NEXT

Na klepetu - Aleksandra Grilc Tomažin

LEAVE A COMMENT