Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Amsterdam kanali in fasade

(Ne)vodič po Amsterdamu

Moj obisk Amsterdama se je začel pisati na predzadnji del leta 2017, ko sem po slabem mesecu potovanja po krasnem Baliju (vodič najdeš tukaj) prispela v surfrski Canggu in tam v prvih minutah spoznala simpatičnega Nemca. Morda si misliš, kaj hudiča ima to veze z Amsterdamom? Včasih so takšni, na prvi pogled nepomembni detajli tisti, ki te odpeljejo v zanimive zgodbe in potovanja. In v mojem primeru na krasno pot samospoznavanja. To ni vodič po Amsterdamu. Načrtovano je seveda bilo, da ga po vrnitvi napišem, a zgodba se je odvrtela v drugo smer. In prav zato bom Amsterdamu vedno neskončno hvaležna.

Potepanje po Amsterdamu

Slab začetek

V Amsterdam sem priletela na zadnje oktobrsko petkovo jutro. V meni so se nizala pričakovanja po obiskih številnih koncev, ki sem jih pred odhodom zapisala na listo želja. In pričakovanja po prijetnem podaljšanem vikendu z njim.

Kmalu po prihodu v hotel se je začelo. Hiter obrat ob postelji je uspešno zavrtel moje levo koleno v sklepu, pri tem pa ustvaril tak zvok, da se mi je v glavi zavrtelo bolj od tega kot od bolečine. “Bravo, zvila si si koleno, še preden si dobro stopila na ulico”, mi je odmevalo v glavi. Koleno mi ni zateklo, tudi hodila sem lahko. Nekaj minut kasneje je potrkalo na vratih in pred njimi je stal on. Po licih so mi stekle solze brezupa, ko sem mu razlagala, kaj se je zgodilo. Kot bi vedel, kaj rabim, me je objel in umiril moje misli.

Zvečer sva se, izredno počasi in previdno, odpravila v mesto. Našla sva mini indonezijsko restavracijo, v katero sva zbežala pred nevihto. Začel se je najin vikend.

Amsterdamske ulice

Hladen tuš

V sobotno jutro sem se zbudila s čudnim, sicer dobro poznanim, občutkom. V sobi je bilo posebej hladno. Pa ne samo zaradi slabega ogrevanja in dejstva, da sem se vremensko nepripravljena podala v sever, kjer je bilo bistveno hladneje kot pri nas. V mislih so se mi začeli nizati spomini na podobne občutke, ki sem jih poskušala pregnati. Kaj hudiča se dogaja, zakaj se tako obnaša, zakaj je tako hladen?

Dan se je razvil v prijetno sončno soboto in, kljub mojemu ne preveč sigurnemu kolenu, sem skozi mesto prehodila celih 18 kilometrov. A bolj kot koleno je v meni odmevala bolečina po občutku, da nekaj ni vredu. In ta občutek je ostal vse do mojega odhoda v zgodnjih ponedeljkovih urah, ko sem za seboj zaprla vrata hotela in se brez pozdrava odpravila proti letališču in domu.

Heineken muzej

Ko sredi čustvene nevihte najdem umirjenost

Iz Amsterdama sem se vrnila pred dvema tednoma in izkušnja, ki je za menoj, se še ni vsidrala. Kljub temu, da sva si po odhodu izmenjala nekaj besed, mislim, da si vsega še nisva povedala.

Spomnim se trenutka, ko sem v soboto hodila po mestu in okoli sebe čutila hladno napetost. Ne vem, kako sem prišla do tega občutka, ampak zgledalo je kot bi se postavila poleg sebe kot zunanja opazovalka. Opazovalka mi je dovolila, da čutim vso to napetost, nerazumevanje, žalost in strah. Veš, nikoli nisem bila dobra v tem. Ohlajene odnose ali zavrnitve od ljubljene osebe nisem dobro prenašala. Velikokrat sem se psihično in fizično zlomila, ker s temi občutki nisem znala upravljati. In vedno, vedno sem razloge za vse to iskala pri sebi. Vedno. Pogosto sem odzivanje na to dopolnila s histeričnimi stavki in jokom. Tem krasnim načinom čustvenega izsiljevanja.

Sončni zahod v Amsterdamu

A tokrat ni bilo tako. Del tega pripisujem temu, da z njim nisem imela načrtov. V glavi od samega začetka najinega druženja nisem delala pričakovanj. V misli si nisem zapisala tisoč in en scenarij, kam se bo odvrtela najina komaj začeta zgodba. In to je bilo verjetno prvič v mojem življenju. Ker, ja, priznam, v tem sem bila vedno tipična ženska. To sem znala vedno vrhunsko izpeljati. A tokrat ni bilo tako. Edini načrt, ki je bil zapisan, je bil najin dopust januarja v Maleziji in na Tajskem. Vse ostalo je bilo v zraku ali iskreno rečeno … čeprav sva se imela krasno, v njem nisem videla morebitnega resnejšega partnerja. Vseeno je bil njegov hladen odnos šok in me je prizadel.

V soboto nisem mogla zaspati. V očeh so se mi nabirale solze. Vzela sem dnevnik in stopila do kopalnice. Pokrov sem spustila na školjko in začela pisati. Roka je komaj sledila mislim. Iz mene so bruhale besede jeze, razočaranja, strahu pred vnovično ponovitvijo še ene v nizu čudnih zavrnitev. Tistih, ki jih bom še mesece, če ne leta, v mislih razdelovala in nikoli dejansko prišla do pametnega in razumnega zaključka. In tega me je bilo najbolj strah. Spisala sem dve strani, ko sem začutila, da sem se umirila. Tako zelo, da sem v nekaj trenutkih lahko zaspala.

Krasne hiše v Amsterdamu

V nedeljo sem si sredi sprehajanja po mestu obljubila, da si ne bom dovolila, da me njegov odnos do mene pripravi do tega, da ne bom uživala v Amsterdamu. V mestu, ki sem ga dolgo imela na svoji bucket listi. Presenetljivo lahko je bilo priti do realizacije te odločitve. Zeblo me je za znoreti in čeprav sem imela dovolj njega, njegovega odnosa do mene in njegove prisotnosti, ki mi je šla takrat že pošteno na živce, nisem šla v hotel. Ostala sem z njim, skočila do dveh delov mesta, ki nista bila v načrtu in se vmes dobila s fino Anjo.

Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Zakaj sem mirna? Zakaj ne kričim? Zakaj nimam občutka, da se okoli mene spet vse podira? Zakaj se ne smilim sama sebi? Zakaj ne kličem vseh možnih ljudi, da bi mi svetovali, kaj naj naredim? Kaj hudiča se dogaja?

V ponedeljek sem se zbudila ob 3. zjutraj, skoraj dve uri pred alarmom. V roke sem vzela telefon, odprla aplikacijo letalske družbe Qatar in z dvema klikoma odpovedala januarski let v Malezijo in na Tajsko. Odločitev ni bila sprejeta iz občutka nemoči, histerije ali v luči morebitnega čustvenega izsiljevanja. Nasprotno. Odločitev je bila sprejeta zaradi spoznanja, da takšnega obnašanja ne bom prenašala. Da si takega obnašanja ne zaslužim, ne potrebujem in ne želim v življenju. Nikoli več. Ob petih sem šla skozi vrata, brez pozdrava. Priznam, to ni bilo ok. Ampak hej …. sem pač le človek. Človek, ki je v treh dneh pri sebi naredil OGROMNE korake v osebnem razvoju in se prvič v odnosu z moškim postavil na svojo, mojo stran.

Na poti proti Ljubljani so mi po licih tekle solze. Žalosti in ponosa ob enem. Vikend samorefleksije je bil blazno naporen in občutke, misli, čustva in spoznanja še vedno predelujem. Ne analiziram, predelujem. Prvič v življenju sem po takšni izkušnji srečna. Prvič se lahko zjokam in dam iz sebe občutke žalosti, jeze in občasnega obupovanja, brez da bi temu pripisovala več pomena kot to dejansko je. Trenutek slabosti, ki ga moram spraviti iz sebe.

In tako blazno ponosna sem nase. Ponosna, da se v odnosu z njim nisem pretvarjala, skrivala, spreminjala ali želela biti všečna. Bila sem jaz. In prvič, prvič, prvič sem po vsem tem aktivno stopila v akcijo, da bi izvedela, kaj se je zgodilo. Veš, vedno sem bežala od soočenj in vprašanj, ki bi potencialno lahko vodila v še večje razočaranje. Zato se je toliko mojih zgodba zaključevalo mesece, ma leta. Tudi ta, z Lorenzom, ki si jo lahko prebereš tukaj. To sem presekala z emailom, ki sem mu ga poslala. In končnim odgovorom na njegov odgovor, v katerem mi je ponudil razlago. To bom, ne mi zameriti, obdržala zase, ker ni pomembna za ta (ne)vodič po Amsterdamu.

Tulipani v Amsterdamu

Kaj moraš videti in doživeti v Amsterdamu

Amsterdam je krasen. Že samo sprehajanje po mestu, ob neštetih kanalih, čez številne mostičke, kaže na poseben čar mesta in njenih prebivalcev. Najbolj so me navdušile fasade, opekaste hiše ob kanalih, pa na milijone koles. Pa prikupne kavarnice, bistroji in številni concept shopi, ki bi jih takoj prestavila v Ljubljano.

Pa krasni tulipani. Tulipani oktobra so bili nekaj najlepšega, kar sem videla. Takoj potem pa jeza ob ceni. Hja, dragi moji, v izredno dragem Amsterdamu si za ceno 10 evrov dobil 50 tulipanov. Skratka, februarja sem bom kregala s prodajalci rož na centralni tržnici in vesela bom, če mi bo kdo pri tem pomagal.

Že prvi dan, tik preden sem si zvila koleno, sem skočila do bistroja The Avocado show, na katerega sem naletela pred časom na instagramu. Gre za prvo restavracijo na svetu, ki je celotno ponudbo sestavila okoli – avokada, seveda. Zanimiv koncept, prijazni natakarji (baje tam dela tudi Slovenka Nina, ki pa je ni bilo, ko sem bila tam), fajn hrana, pa blazno visoke cene. Če iščeš ratio cena – količina ali cena – omg kako je to noro dobro, potem ne hodi. Če si vsaj malo firbčen, kot sem jaz, potem ti za en avokado s humusom in začimbami, pomfri sladkega krompirja z oljem tartufov in eno kombucho ne bo žal plačati 28 evrov.

The Avocado Show

V soboto sem (no, sva, ampak njega bom, brez zamere, če to beres, pustila v preteklosti) obiskala na sveže odprti Coffee Sometime lokalček, ki ga je s svojo ženo odprl naše gore list Nenad. V njem dela tudi Anže, ampak to sem zvedela šele v nedeljo (sori Anže, drugače bi priletela v kuhinjo, da te pozdravim pa objamem). Zelo fajn lokal, minimalistično topel, s krasno, res krasno matcho! Vsi, ki me sprašujete, v katerem lokalu imajo dobro … bo treba do Nenada v Amsterdam.

V nedeljo sem se dobila z Anjo, ki sem jo pred časom spoznala prek instagrama. Skočili sva v nov Soho House Amsterdam, eklektičen klub, kjer si za 30 evrov lahko pojedel eno tono hrane, pri tem pa sedel tik ob pianistu, ki je, za tisto nedeljo premočno, igral na izbrane notne zapise. In, draga Anja, hvala za krasno uro in pol druženja, fino energijo (čeprav je bila na moji strani ena limona 😉 pa OPROSTI, da sem bila party pooperka in tudi zaradi mene nisva šli po selfija z Donno Hay, ki je prikorakala mimo.

Soho house Amsterdam

Nedeljo sem zaključila s skokom na Pure festival in na koncu še v predel NDSM, ki ste mi ga tako močno svetovali, da ga obiščem. Hvala vam, bilo je res top in tisti zadnji čaj in paradižnikova juha sredi “kontejnarskega bistroja” ob fini glasbi v živo, je bilo vse, kar sem rabila za zaključek vikenda. Vikenda, ki se je odpeljal drugače od pričakovanj.

Gotovo najbolj krasno stvar pa sem našla v muzeju Moco, kjer so imeli razstavo grafitarjev, med drugim seveda Banskyja. OMG, samo zaradi te razstave se splača skočiti v Amsterdam. Noro lepo in koliko neverjetnih navdihov sem dobila v tisti dobri uri, ko sem hodila med Banksyjem, ICY and SOT-om, Andyjem Warholom, Damienom Hirstom in drugimi.

Zaključila bom z Banskyjevo izjavo, ki se krasno poda temu zapisu in moji samorefleksiji zadnjih nekaj dni in mi je kričala z ene od sten v muzeju Moco: “Winners … are not those who never fail. But … those who never quit.” Ponosna, da sem takšna kot sem, z vsemi niansami in detajli, s čustvi ter na novo postavljenimi mejami in zahtevami. Z bistveno bolj jasnim značajem, odnosom do moških in sebe. Hvala C, pojma nimaš, kako veliko darilo si mi dal.

Post Tags:
PREV

Na klepetu z Matejo in Mateio

NEXT

40 spoznanj v mojih prvih 40 letih življenja

LEAVE A COMMENT