Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Nina vse najboljše

40 spoznanj v mojih prvih 40 letih življenja

Začel se je moj rojstnodnevni teden in čez točno 5 dni bom vstopila v novo desetletje. Peto! Ja, prav si prebral. V nedeljo bom praznovala 40 let. Pred desetimi leti ta čas, ko se se ravno dobro privadila življenja v Londonu, se mi je ob prehodu v novo desetletje podrl svet. Občutila sem grozno paniko, ankcioznost in zajele so me misli, da v tridesetih letih nisem naredila nič posebej pametnega. Tokrat proti rojstnemu dnevu stopam popolnoma drugače in s krasnim občutkom, da me za vogalom čaka še več super stvari kot sem jih doživela v zadnjem desetletju.

Za mano je krasno desetletje, v katerem sem preskočila vse izzive in ovire, ki so mi prišli nasproti. Spopadla sem se z velikimi porazi, naredila veliko napak. Nazdravila sem tudi številnim in ogromnim življenjskim prelomnicam. Zaključila sem (pre)dolgo nezaključene zgodbe in srce odprla novim. Našla sem sebe in krasne ljudi, ki so nadomestili “odpadle” in bivše “prijatelje”.

Postala sem teta najlepšemu fantku na svetu in s svojo sestrico stkala najmočnejšo vez, ki lahko zraste samo med sestrama. Spoznala sem, da je odpuščati lepo. Postala sem boljša in hvaležnejša hčerka. Ničesar več ne jemljem kot samoumevno. In vem, da tudi jaz nisem samoumevna. Danes vem, kaj si želim in česa ne želim več videti, čutiti ali ponovno doživeti.

Danes začenjam slaviti sebe. Iskreno, brezkompromisno, brez cenzure … danes slavim 40 spoznanj, do katerih sem prišla v prvih 40 letih mojega življenja.

40

#40 – za svojo srečo sem odgovorna le jaz

Uf, to je bilo eno od težje sprejetih spoznanj. Enostavno je reči, da si za svojo srečo odvisen sam. Težje je to sprejeti in ponotraniti. Najlažje je iskati krivce za slabo voljo ali solze drugje. Težje je zgraditi svoj “čustveni tempelj”, ki vzdrži vzpone in padce. Sploh slednje. Nisem še tam, sem pa na zelo, zelo, prekleto zelo, dobri poti.

#39 – denar je pomemben, a ne najpomembnejši

Do tega spoznanja sem prišla pred dobrima dvema letoma, ko sem se uspešno izognila gotovemu nezdravemu poslovnemu odnosu s takratno prijateljico. Čez noč sem ostala brez prihodka, saj sem mesece vlagala v skupno zgodbo. Hja, moja napaka in zanjo že dolgo ne krivim drugih. Do konca tistega leta sem, kot nekaj let pred tem, vsakodnevno pisala številke v moje excel tabele. Stroške, ki so bili razvrščeni po dnevih in mesecih, v stolpce najemnina, prispevki, hrana, bencin, zavarovanja in tako naprej. Vsak dan posebej, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom.

Bolj kot sem si zapisovala, manj denarja sem imela na računu, bolj obupana sem bila. Začaran krog. Januarja 2017 me je zadelo, da se tega enostavno ne grem več. Da denar mora krožiti. Mora od mene, da lahko priteče nazaj. Aleluja, prerezala sem pomembno popkovnico. Občutek je bil noro dober in čez nekaj mesecev sem ugotovila, da sem dejansko spremenila odnos do denarja. Seveda je denar pomemben, se ne slepim. Še vedno si želim lepih oblek, zimskega skoka na toplo in poletnih izletov v Malinsko. Danes sem do tega precej bolj odprta in razbremenjena. Tudi zapravljam manj, se razume. Retail therapy je praktično ozdravljen, nov excel dokument pa odprem le še za pripravo nove ponudbe za nov projekt.

#38 – delaj manj, če lahko

Spremenila sem odnos do dela. Spremenila sem odnos do službe. To kar delam ne predstavlja v celoti tega kar sem. Čeprav sem do svojega dela in podjetja še vedno zaščitniška, sem prišla do spoznanja, da to ni moj otrok. To ni bistvo mojega življenja. To je le en del tega, kdo sem. Moje delo ne odraža število ur, ki jih vsak dan preživim (ali pač ne) za računalnikom, na telefonu, Facebooku, Instagramu, Skypeu, Whatssupu, Viberju, Twitterju … vsem tem rečem sem že mesece nazaj odstranila možnost cinglanja in opozarjanja, da me nekje spet čaka novo sporočilo. Oddelam vse (in pogosto še malo čez), kar se dogovorim, držim se dogovorov in obljub. In, ja, včasih kakšen delovni dan preležim v postelji. Čisto brez slabe vesti.

#37 – čuvaj se pred ljudmi, ki opevajo svoje uspehe in načine, kako so do njih prišli

Blazno nestrpna sem do ene stvari v življenju. Do ljudi, ki na glas vpijejo, kako zelo so “busy”, kako nimajo časa zase, kako čez dan ne morejo na kosilo in kako čudno se jim zdi, ko povem, da jaz teh težav nimam. Popravek, nimam več. Ker veš, še ne dolgo nazaj sem bila ena od teh ljudi. Vem, kako jih deluje mind set. Takih ljudi me je blazno strah. Takim ljudem se izogibam. Nič ni narobe s tem, da imaš rad svoje delo. Tudi jaz ga imam, no, skoraj vsaj vsak dan. A ljudje, ki ne spoštujejo svojega življenja, zdravja in predvsem svojega časa, bodo vedno teptali tudi po tvojem življenju, zdravju in času. In po mojem, seveda. Zato, hvala, ne. Next.

#36 – čuvaj notranjo mirnost, kot da je najbolj dragocena stvar, ki jo imaš

Svojim mislim vedno dodam podpis #lovimravnotežje. A kaj hudiča sploh je to? Pod to zvezo vidim svojo čustveno mirnost ali bolje umirjenost. Ta točka se deloma nanaša tudi na #4. Mirnost v prvi vrsti dosegam sama, z delom na sebi, meditacijo, jogo in poslušanjem sebe. Seveda ne živim v milnem mehučku, prej nasprotno.

Živim izredno dinamično, z ljudmi prepleteno, življenje. Tukaj poskušam biti zelo preudarna. Delam projekte, ki mi predstavljajo izziv in ob katerih vem, da bom lahko dosegala svoj želeni nivo mirnosti. To mi ne uspe vedno, priznam. Začela sem postavljati meje. Na e-pošto ne odgovarjam zvečer, čez vikende, med prazniki. Poslovno komunikacijo omejujem na email in telefonski klic. Vse ostalo ignoriram.

Podobno poskušam delati tudi na zasebnih odnosih. Med prijatelji imam ljudi, ki jih spoštujem in čutim, da mi spoštovanje vračajo. Med njimi ni nikogar, ki bi se napajal z mojo energijo in za katerega bi imela občutek, da se mu ali ji moram dokazovati. Govorim seveda o bližnjih prijateljih. Čustvenih vampirjev je okoli mene (kot tudi tebe, nič srbeti, vsi jih imamo) precej. Kakšen dan sem pri odganjanju bolj uspešna, drug dan malo manj. To je lovljenje ravnotežja.

#35 – ne verjami drugim, preveri sama

Že dolgo ne padam na slepo sledenje in verovanje v vse, kar mi pride pod roko ali nasproti. Če se mi zdi tema pomembna, si vzamem čas in jo raziščem. Kakšno bolj poglobljeno, drugo malo manj. A vedno prav toliko, kot v tistem času za dotično zadevo potrebujem. To nima veze s tem ali zaupam ljudem. Seveda zaupam ljudem, ki so vredni zaupanja. A, ko gre za pomembne stvari, preverim tudi njihove teze, informacije in sporočila.

#34 – priznaj, ko se motiš

S tem spoznanjem sem imela veliko težav in še vedno ga nisem povsem ponotranila. Prvič, sem škorpijonka, drugič … ego, a veš. Zna trpeti. Naučila sem se, da se s priznanjem zmote in opravičilom za napake moč pridobi, ne izgubi. Biti ranljiv, biti človek, motiti se … vse to je del življenja. Včasih se mi je zdelo, da moram biti močna, se navzen kazati kot, da imam vse pod nadzorom in da sem največja carica na svetu. Vse ok, ampak realnost je drugačna.

Motim se in delam napake. Vsak dan. Pomembno je, da me pri tem nikoli niso gnali drugi vzvodi. Da bi na primer naredila ali rekla nekaj, za kar bi vnaprej vedela, da bo nekomu škodovalo ali bi ga/jo prizadelo. Nikoli se nisem futrala na nesreči drugih. In zdi se mi, da je to ena od lepših lastnosti, ki jih imam.

#33 – moje zdravje je moje največje bogastvo

Kako prekleto res je to. To sem spoznala letos, ko sem se sredi poletja soočila z virusom HPV in bila posledično tudi operirana. Grozni občutki so, ko svoje telo predajaš drugim. Ko ne veš, kaj se dejansko dogaja, kaj te čaka (o tem bo napisala poseben zapis). Kako neverjetno se mi je zdelo, da se mi je zgodila ta izkušnja. Pazim nase, pazim na svoje zdravje. Pazim na hrano, pazim na svoje telo, treniram, skrbim za ravnovesje … še vedno znam nazaj in naprej prešteti vse moške, s katerimi sem … ampak te ujame. Tiho, prikrito, zahrbtno. To me je letos še posebej zdelalo. Zato sem do svojega zdravja še bolj preudarna. Zato tudi dodatno spodbujam točki #3 in #4.

#32 – zapisuj svoje misli in občutke, brezkompromisno in brez cenzure

Spomnim se, ko sem bila majhna. Takrat smo imeli spominske knjige, v katere smo narisali in kaj lepega napisali sošolkam in sošolcem. A ni bilo to fino?! Občasno sem v roke prijela kak zvezek s tršimi platnicami in poskušala pisati dnevnik. Nikoli me ni res potegnilo vase takšno pisanje. Pred kratkim, kakšno leto je od tega, sem se veliko ukvarjala z idejo “journaling” koncepta, celo knjigo na to temo sem kupila. A se tudi tokrat ta rutina ni prijela.

Potem sem septembra govorila s krasno osebo, ki mi je s svojim znanjem, energijo in bližino odprla pogled v nov svet – srčni svet. Rekla je, naj pišem svoje misli. Svoja čustva, skrbi, želje, strasti. Brez strahu, le zase. Brezkomromisno in brez cenzure. Rekla je, da je to najboljša terapija. Ko se mi je pred nekaj tedni zgodila zanimiva in čustveno precej naporna situacija, sem posegla po dnevniku. V nekaj minutah sem iz čustvene nevihte, ki mi ni pustila spati, dosegla umirjenost. Po slabih 20 minutah sem šla mirna spati. Pišem, rišem, zapisujem. Skoraj vsak dan.

#31 – bodi prijazna do ljudi

Skorajda bi znala našteti vse trenutke v 40 letih, ko sem bila do nekoga nesramna ali neprijazna. Težko bi naštela tiste druge. A kljub vsemu. Prijaznost je nujna, zato želim da ostane zapisana visoko na tej listi. Podobno je s spoštovanjem pod #9. Prijaznost odpira vrata in odpira srce. Verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Zavedaj se, da nikoli ne veš, kaj se z nekom dogaja, kaj preživlja. S prijaznostjo ne moreš udariti mimo ali nekoga v čelo.

30

#30 – ne sekiraj se preveč

Oo, ta je težka, ker sem ena prava kraljica drame in vsega kar paše zraven. No, sem bila. Drznem si zapisati, da nisem več. No, vsaj ne tako zelo pogosto in očitno. Dejansko živimo v družbi, ki nas bolj kot karkoli drugega uči, da je skrb vredu. Saj je, do neke normalne mere. Skrbi, da se nekaj ne bo dobro končalo. Nenehno jadranje v negativnih vodah in pričakovanje, da se bo na koncu itak pokazalo, da je bila skrb upravičena, je pač … ja … skrb vzbujajoči način razmišljanja.

Takšno dojemanje pripelje cel kup težav: depresijo, izgorelost, panične napade, ankcioznost … ja, dragi moji, bolezni sodobnega človeka. Seveda se sekiram, ko kaj ne gre po načrtih. Ko zaznam te občutke, se navadno potegnem vase, ovrednotim situacijo in preverim, kaj lahko naredim, da to spremenim. Če lahko kaj naredim, potem to storim. Če na potek nimam vpliva, se pač neham sekirati. Ne uspe vedno. Upam, da bo čez deset let sitacija še boljša 😉

#29 – bolj pomembno je, da si srečna kot najboljša

Odkar se zavedam sebe, sem imela občutek, da bi lahko bila boljša. Sošolka na desni je imela lepšo pisavo. Tisti iz tretje vrste je lepše govoril angleško. Spet tretji je bil top v odbojki. Kako blazno vesela sem, da ne odraščam v današnjem času, kjer je teh pritiskov toliko več. Po mojem bi se zlomila. Še dobro, da je tukaj odraščanje in s tem vedno nova doza spoznanj in izkušenj, iz katerih se lahko, če jih dobro poslušamo, veliko naučimo.

Danes mi je tako bistveno bolj pomembno, da se v svoji koži počutim dobro. Takrat sem vesela in srečna. Nisem najboljša piarovka, nisem najboljša učiteljica joge. Nisem najboljša sestra, prijateljica, zaveznica. Grešim. Pogosto. Sem pa srčna in najbolj srečna, ko mi za kak trenutek ali dva uspe, da sem vse to zgoraj našteto.

#28 – ustavi svoja pričakovanja do drugih in do sebe

Zanimiva reč so pričakovanja. S tem sem se spopadla pred desetimi leti, ko smo šli kot družina skozi ločitev staršev. Poleg obsojanj, nerazumevanja in jeze sem v (predvsem očetovo smer) metala vsa možna pričakovanja. Kako bi moral reagirati, kaj bi moral povedati v nekem trenutku. Kot otroci se pogosto postavimo nad svoje starše, pametujemo, igramo igro ega. Ne le v odnosu starš in otrok.

Pomisli, kdaj si nazadnje rekel, da te je nekdo razočaral? In potem pomisli na to: nekdo te lahko razočara takrat, ko ve, kaj od njega ali nje pričakuješ v določenem času in prostoru. Sicer gre za golo pričakovanje in čisto nič drugega. Pričakovanja so ena smešna stvar, ki nas blazno tišči nazaj. Skoraj deset let je trajalo, da sem se z očetom pogovorila o teh stvareh. Še danes sem mu hvaležna, da je zbral pogum in moč, da je vse to gledal in poslušal. Ni mu bilo lahko, je pa bilo potrebno. Od takrat imam drugačen odnos do pričakovanj. Tudi tistih do sebe.

#27 – pogosteje reci ne …

Prepogosto rečem ja, sploh kakšnim projektom, ki potrkajo na vrata. Na tem področju še vedno prevečkrat preslišim svojo intuicijo in tega se zavedam. Je bolje kot pred leti, ampak tukaj je še prostor za rast in izboljšave. Prevečkrat rečem ja takrat, ko se želim izogniti negativni reakciji osebe, ki mi je blizu. Moram se naučiti, da s tem res ni nič narobe. Aja, pa ponotraniti moram način, kako se to pove. Da ni tako na hitro in “jebivetrovsko”. Skratka, če mi ne paše, rečem ne.

#26 – … še pogosteje reci ja

Zdaj, ko si končno stopila iz tiste vate, v kateri si se čuvala celo življenje, se spomni in večkrat reči ja. Tako kot si to naredila lani na Baliju, ko si se šla guncat 100 metrov na džunglo. Se spomniš tistega norega občutka, zaradi katerega si šla še enkrat? Delaj stvari, ki te potiskajo iz cone udobja. Skok s padalom, zakaj pa ne? Plavanje z morskimi psi? Hmm, mogoče, daj nižje na bucket listo. Spet se sama odpravi na daljše potovanje? Nujno, čim prej.

#25 – nikoli ne boš navdušila vseh

S tem spoznanjem sem se spoprijateljila pred časom. Ni bilo lahko. Kaj bo rekla soseda? Pa trgovka spodaj v Mercatorju, ko bom v nedeljo zjutraj v pižami prišla po rogljiček (res to delam)? Kaj si bo mislil naročnik, če bom na njegov email odgovorila jutri, čeprav sem ga prebrala danes? Kaj bo mislil tip, če bom rekla, da mi to ne sede? A veš … briga me. Res, skoraj vedno, 95% časa me briga. Tistih 5% pa dopuščam za tiste situacije in ljudi, ki so mi res, res pomembni.

#24 – vprašaj za pomoč

Tudi ta je bila težka. Vzgojena sem bila v duhu samostojnosti. Staršema je bilo pomembno, da me naučita, da se zanesem nase in da dobim občutek, da ne rabim pomoči. Nekje je šlo sicer vse narobe. Postala sem precej nesigurna vase in v svoje sposobnosti. Za pomoč nisem prosila tudi, ko bi jo res rabila. Pot v pogubo, ti povem.

Danes vem, da nisem superčlovek. Ok, sem, tako kot si ti. Vem pa, kje so moje meje. Vem, v čem sem dobra in kje rabim dodatno podporo. Vem, na koga se lahko zanesem in kdo je tisti, ki bo prvi prejel moj klic na pomoč. Vem, da od tam ne bo prišla kritika, slaba volja ali očitujoč pogled. Vem, da se lahko zanesem na ljudi, kot sta mami in oči, pa Maja (moja sestrica), pa tistih nekaj prijateljev, ki jih preštejem na prste ene roke. To mi je dovolj.

#23 – lovljenje sanj je naporno, a se na koncu splača

Uživam v lovljenju sanj in želja, ki jih pridno zapisujem v tisoč in en zvezek (note to self: združi te zadeve, ker polzijo skozi prste). Od odprtja svojega podjetja (o tem sicer nisem sanjala in se je zgodilo zelo organsko), do pridobitve licence za učiteljico joge … pa tisoč in ene stvari, ki se zgodijo vsak dan. Manifestiram, pogosto. Tisti večji koraki znajo biti dolgotrajni in naporni, ampak potrebni. Začela sem uživati v poti do cilja in ne ob dosegi cilja. Ko enkrat dosežem cilj, mi sploh ne dogaja. To je bilo res pomembno spoznanje. Poboldaj to.

#22 – ne predvidevaj

Uf, v tem sem bila olimpijska prvakinja. Vsake toliko mi to še vedno precej dobro rata. Predvidevanja so ena grda navada, ki nikomur ne prinese nič dobrega. Pred kratkim sem doživela takšno predvidevanje od moškega, s katerim sem se nekaj časa dobivala. Res ni bilo fajn brati njegovih besed in se čuditi. Od kod hudiča si to vzel? Zdi se mi, da mi je tako elegantno in seveda nevede postavil ogledalo.

Predvidevati ni fajn, raje vprašaj, direktno … vprašaj. Mimogrede, preberi knjigo Don Miguel Ruiza The Four Agreements. Pod tretjo točko je točno to – NE PREDVIDEVAJ.

#21 – dovoli si biti najbolja različica sebe, vsak dan

Ne uspe vsak dan, bodi bolj dosledna s tem spoznanjem. Delaj na tem, vzemi si čas – note to self.

20

#20 – skrbno izbiraj ljudi, ki vstopajo v moj prostor

O, hell yes. Zadnje desetletje je bilo na tem področju res burno. Zaključila so se večletna prijateljstva, ki to dejansko niso bila. Znebila sem se večine tistih, ki so mi pili energijo. Spoznala sem, da sem pri sprejemanju ljudi v moj prostor preveč odprta in naivna. Tega se odvajam. Želim ohraniti vero v dobro ljudi in načeloma vsakemu zaupam, le blizu ga dalj časa ne pustim. Ljudje se morama najprej izkazati, nato si zaslužimo in prislužimo prostor. Enako velja zame.

#19 – ne boj se napak in porazov

Najboljši osebni poraz sem doživela v srednji šoli, ko sem se konec drugega letnika gimnazije odločila, da med poletnimi počitnicami enostavno ne bom šla opravljati dveh razrednih izpitov (neocenjena sem bila dve konferenci, ker sem špricala), ampak raje padem in grem ponavljati. In sem šla. Oči me je med poletjem za en mesec poslal v Firenze, da bi se končno naučila italijansko. Tam sem spoznala 4 Avstralce, s katerimi smo še danes prijatelji in se srečamo … enkrat na desetletje, ampak se. Hvala tudi tebi Facebook, da smo v stiku! Preden sem šla v Firenze, sem morala dva tedna garati v kuhinji restavracije Primorka v Strunjanu, kjer sem vsak dan čistila okoli 20 kilogramov kalamarov. No, teh nisem jedla potem nekaj let, ofkors. Ampak, dobra šola.

Najboljši poslovni poraz sem doživela, ko so me po sedmih tednih odpustili z mesta svetovalke za odnose z javnostmi v eni od večjih medijskih hiš. Bil je šok, zdelo se mi je, da se mi je dejansko podrl svet. A to je bil povod za naslednji korak, ki sem ga naredila pol leta kasneje. Odprla sem svoje podjetje in začela delati zase. To je bilo pred skoraj osmimi leti.

Danes ne zaupam človeku, ki reče, da za seboj nima poraza, le-te skriva in o njih ne želi govoriti. Porazi so top!

#18 – ne primerjaj se z drugimi

Težka, priznam. A veš, tista fina fotka na Instagramu, jaz bi tudi tako. Ali pa, kako lepo pisavo ima, jaz bi tudi. Še vedno prepogosto padem na te fore in želim si, da bi lahko napisala drugače. Nisem še tam, sem pa prekleto dlje kot pred desetimi leti. In predvsem se danes v svoji koži počutim tako dobro, da nimam pretirane potrebe po prepogostem primerjanju z drugimi. Sem si (večino časa) dovolj.

#17 – spremembe so fajn

Včasih sem se jih blazno bala. Želela sem imeti vse okoli sebe pod nadzorom. Danes dopustim, da me ob nepričakovani spremembi postane strah. Navajam se najti prostor, kjer se s tem strahom spoprijateljim in ga začnem poslušati. Če se res osredotočim na spremembo in jo spremljam, pogosto vidim, da se dejansko zgodi s pravim razlogom. Navadno me pripelje do novega spoznanja, ki bi ga sicer težje ali bistveno kasneje ujela.

Ni vedno enostavno. Trenutno sem v enem od obdobij, ko spremembe znotraj sebe čutim izredno močno. Morda bom nekoč, ko se bo vse to ponotranilo, o tem tudi kaj napisala. Skozi to zadnjo izkušnjo sem prišla do tega, da se sprememb resnično veselim. Ni me več strah in nimam potrebe po nadzoru. Zdi se mi, da sem pet kilogramov lažja.

#16 – hitro prenehaj s stvarmi in odnosi, ki te ne osrečujejo

Podobno kot pod #27. Pri tem bodi še bolj dosledna in hitra. Včasih se mi zdi, da sem egoistka. Včasih sem se tega sramovala in v meni je gorela slaba vest. Danes se ne počutim tako. Še vedno znam biti izredno egoistična, a ne v slabem pomenu besede. Sledim sebi in delam tisto, kar mi sede. Seveda pri tem ne hodim po ljudeh in njihovih čustvih. Priznam pa, da pogosto to res ni enostavno. In določene odločitve niso najbolje sprejete, predvsem od mojih bližnjih. Ampak … so potrebne. Ke so pomembne zame.

#15 – zminimaliziraj življenje

Pred enim mesecem sem se preselila in med selitvijo presenečeno ugotovila, da so se mi v 4 letih zbrali le dve ikea vreči navlake, ki sem jo vrgla v smeti. Dejansko imam zelo optimizirano življenje. Če sem se pred desetimi leti z enim kovčkom preselila v London, vem, da bom verjetno pozimi lahko šla za en mesec na dopust … z osebno prtljago. Ta cilj sem si zadala za januarski dopust, ki je sicer padel v vodo, ampak ga bom verjetno prenesla na naslednje potovanje, ki ga že pridno načrtujem.

#14 – pazi, kaj daš nase in vase

Najbolj dosledna sem pri prehrani in vadbi, ki trenutno sicer počiva zaradi zvitega kolena. Podobno doslednost moram osvojiti še pri tem, kaj dam nase. Kupuj manj cunj, preverjaj kozmetiko. Ali še bolje, kakšno stvar si naredi sama.

#13 – dovoli si biti jezna

Dovolim. Brezkompromisno. Ko je treba in ko je čas za to.

#12 – solze niso vedno izraz nemoči

V prvih 40 letih mojega življenja sem ogromno prejokala. Zadnje čase ugotavljam, da dobim solzne oči ob drugačnih situacijah in zaradi drugačnih razlogov. Navadno gre za iskreno žalost, ki je nadomestila predhodne občutke, s katerimi sem hotela čustveno izsiljevati (sigurno poznaš ta občutek). Žalosti pustim, da gre skozi in je ne omejujem. S solzami sem zgradila zdrav odnos in vem, da za njimi pride moč, ki mi jo ne da nobena druga primerljiva izkušnja.

#11 – vse je ok, tudi, ko ni

Res se vse zgodi z razlogom in hvaležna sem si, da sem to klišejsko izjavo osvojila in začela vanjo verjeti. Ker na koncu je res vse ok.

#10 – zahtevaj spoštovanje

Tudi to spoznanje me je razbremenilo nadaljnjih pet kilogramov. Enostavno zahtevam spoštovanje. Ne dovolim, da se kdo nespoštljivo obnaša do mene ali pred menoj. Ne dovolim nespoštljive komunikacije, ne glede na to, kdo si. Če sem to v obraz povedala Billu Murrayju, ko je bil do mene nesramen (dolga zgodba, ki jo morda kdaj napišem), bom tudi tebi. Vseeno mi je, kdo si, kje delaš, kdo je tvoj oči. Nič ti nočem, zato bodi do mene spoštljiv.

#9 – spoštuj nazaj

Vse pod #10 velja tudi zame. Hvaležna sem svojima staršema, da sta me vzgojila v osebo, ki se zna spoštljivo obnašati do vsakega človeka. Ne glede na njegovo izobrazbo, družbeni položaj, spol, raso, spolno usmerjenost. Itak, ne uspe vedno in za menoj so tudi situacije, na katere nisem ponosna.

Ampak generalno gledano sem ponosna, da se lahko spoštljivo pogovarjam s poštarko, smetarjem, ki vsak teden pride po smeti pred moj blok, mojo ginekologinjo, zobarjem, frizerjem in tistim krasnim gospodom, ki po Ljubljani “šunta” kovančke, čeprav mu ne primanjkuje denarja (ga vsi poznamo, kajne, Gucci pas!). Vsak od nas ima svojo zgodbo in vsak od nas si zasluži spoštovanje. Pika.

#8 – resnično ni nikoli prepozno, tudi za najbolj nore odločitve

To spoznanje gre z roko v roki s #26. Odkar večkrat rečem ja se mi dogajajo nore stvari. Guncanje nad džunglo, stoje na glavi, nakup letalske karte za destinacijo, ki sploh ne vem, kje točno se nahaja. Ja, priznam, fino je. Fino je spustiti bremzo in se predati toku življenja. Ne odvije se vedno v pozitivno smer. Se pa vedno v pravo smer.

#7 – odloži občutek kontrole in se sposti

Čestitam. V tem delu si naredila največ v zadnjih desetih letih. A še vedno imaš tukaj ogromno dela. S sproščanjem nimam težav, z odlaganjem občutka nadzora pa še vedno precej. Prepogosto to pripisujem svojemu delu. Dejansko je moj poklic eden od tistih, kjer večji del oddelanega dela ni odvisen le od mene. Prepogosto se moji kolegi svojim naročnikom in sodelavcem hvalijo, kako obvladujejo stvari, a večino časa ni tako. In to je dobro. Skratka, Nina, tukaj bo treba še kaj narediti. Saj veš, nimaš čarobne palčke. Korak za korakom.

#6 – ne sekiraj se za malenkosti

Precejšen napredek se je zgodil v tem delu v zadnjih 10 letih, a še vedno te točke ne moreš obkljukati. Work in progress. De facto se ne bi smela sekirati … sploh. Nisem prepričana, če je to možno, pa verjetno niti ni zdravo kajne? 😉

#5 – odpuščaj

Težka naloga. Sploh zame, škorpijonko. Ampak se mi zdi, da sem v tem bistveno boljša kot sem bila pred 10 leti. Še vedno imam na listi kar nekaj ljudi, ki čakajo na moje odpuščanje (se tega niti ne zavedajo, a to ni pomembno). Odpustila pa sem svojim najbližjim, za tiste klasične družinske stvari, ki se verjetno dogajajo v vsaki slovenski družini. Občutki krivde, zavrnitve, obsojanja, pričakovanj, … in odpustila sem sebi. Za marskikatero napačno odločitev, ki mi je povzročila dodatne skrbi in rane. In to je najbolj pomembno.

#4 – pusti preteklost za sabo

Še ena, ki ni enostavna, a tako potrebna. Učim se pustiti preteklost za seboj. Učim se neanaliziranja vsake malenkosti. Učim se sprejeti, da so se določene stvari zgodile z namenom in ne zato, ker sem “center sveta in, ker se najbolj zajebane stvari itak dogajajo samo meni“. To sem predelala in to puščam za seboj. Kmalu upam še vse tiste zgodbe in ljudi, ki se jih še vedno preveč oklepam. Kmalu.

#3 – bodi dobra prijateljica

V tem desetletju sem spoznala, kdo ni moj prijatelj in kakšnega “prijatelja” si ne želim. Prekinila so se večletna “prijateljstva”, skozi katera sem spoznala, da so bila neiskrena in osnovana na povsem napačnih temeljih. Vsaj dve sta se zlomili prav zaradi drugačnih življenjskih vrednot ali v trenutku, ko sem se postavila zase. Ni bilo lahko in vsakič znova me je blazno potrlo. Ko danes gledam nazaj vidim, kako zmotno je bilo moje dojemanje prijateljstva. Danes vidim znanje, ki sem ga pridobila iz teh razpadov.

Zato zdaj vem, da sem dobra prijateljica. Ne uspe mi vedno. Naredila sem ogromno napak. Prizadela sem ljudi, ki jih imam najraje in prepogosto zaradi neumnosti, najpogosteje zaradi egoistične želje po ugajanju. Zgubila sem njihovo zaupanje, ki sem ga s težavo zgradila nazaj (in vem, da moram na tem delati naprej, skrbeti, da zaupanje ne zastara). Delam napake in tega se zavedam. Vsak dan delam na tem, da bom boljša in tvojega zaupanja vredna.

#2 – bodi najboljša sestra in teta

Imam najboljšo sestro na svetu. Maja (ime sem ji dala po čebelici Maji, ki sem jo takrat, stara sem bila skoraj šest let, oboževala), ti si moje sonce. Ti si edina oseba, za katero bi šla na konec sveta in se za tvoje dobro vrgla v prepad. Veliko sva dali skupaj čez, a nikoli toliko kot letos. Iz najtežje izkušnje sva se zbližali kot nikoli prej. Iz najbolj temačnih dni prejeli najbolj svetlo luč.

Zaradi tebe in tvojega najlepšega fantka (ki ima mimogrede najlepše ime na svetu) si želim biti najboljša sestra in teta. Zaradi tebe in njega želim predelati vse preostale hibe, napačne predstave o svetu in zmotna prepričanja, ki so še v meni. Zaradi tebe in njega se učim odpuščati. Zaradi tebe in njega je danes moje srce polno ljubezni, kot nikoli prej. Zaradi tebe je najina vez močna vsaj toliko, kot pomen njegovega imena, ki si mu ga izbrala prav zaradi tega razloga. Imam te najraje na svetu. In takoj za teboj njega.

#1 – bodi hvaležna hčerka

Moja starša nista popolna. A sta moja in zato najboljša. Ko sem se rodila, sta šele dobro prestopila v tretje desetletje in ko sta bila stara 40, sem se jaz odpravila na fakulteto. Noro, kajne? Spomnim se vikend poležavanja nas treh, preden se je rodila Maja, ko smo v postelji peli “mi se imamo radi, kot prasički mladi”. Ne vem, zakaj se mi je ta spomin zdajle pripeljal v misli. Morda zato, ker je bilo tako pristno, tako fajn in tako blazno smešno.

Čeprav sta se vajini poti pred desetletjem zaključili in smo se kot družina podali na težko pot, ki sledi vsaki ločitvi, sem vesela, da smo iz tega prišli celi. V to nisem verjela dolgo časa. Morda sem prvič videla žarek upanja letos, ko smo, na prvi pogled tako enostavno, vso preteklost v nekaj minutah pustili zadaj in se prvič znašli skupaj v enem prostoru. Mislim, da je bil to eden od najlepših trenutkov v zadnjih desetih letih. V tistem trenutku sem zgubila 50 kilogramov teže, ki sem jo tovorila okoli vsa ta leta.

Nikoli nisem želela delati razlik in se postavljati na samo eno stran, a sem jih. In zato mi je iskreno žal. Nisem znala drugače in za tak odnos težko najdem opravičilo. Danes sem hvaležna obema za vse, kar sta mi dala, omogočila in dejstvo, da vem, da sta ob meni tudi takrat, ko vaju ne rabim. Brezkompromisno in vedno.

Hvaležna sem tebi mami, ker si mi dala navdih, kako biti močna, samostojna, samozavestna in poštena. Hvala ti za neskočno dolge pogovore, v katerih si mirila moje misli in božala moja čustva, žalost in obup. Hvala ti za prijateljstvo in hvala za tvoje razumevanje tudi takrat, ko se nisi strinjala z mojimi mislimi, odločitvami in dejanji. Hvala ti za spoznanja, da lahko tudi v najtežjih trenutkih izgube ostaneš dober človek in spoštuješ tiste, ki so te prizadeli. Rada te imam, do Balija in naprej.

Hvaležna sem tebi oči, ker si mi krasen vzornik, ker si vedno na voljo, ko rabim pomoč (tudi, ko misliš, da ti ne gre dobro, na primer menjava deske na stranišču). Ker si presegel sebe in svoje strahove, svoje srce pa odprl in na svoj način pokazal, da me imaš rad. Končno sem se naučila tvojega jezika in končno ga razumem. In upam, da ti mojega … za vsak slučaj pa pred vsemi … rada te imam. In hvala ti za še dva človeka, ki si jih prinesel v moje življenje – Ireno in Andreja.

Vse najboljše Nina … si bom zažela nič prej kot v nedeljo, 18. novembra 2018. Ok si, res si ok. Peto desetletje, pojma nimaš, kaj vse te čaka!

Za naslovno fotko sem hvaležna Maši Gojić, za make up in podporo pri fotkanju pa Mini Morrgan.

PREV

(Ne)vodič po Amsterdamu

NEXT

8 najpogostejših strahov pred samostojnim podjetništvom

LEAVE A COMMENT