Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Samostojno podjetništvo

8 najpogostejših strahov pred samostojnim podjetništvom

Ko sem poleti napisala in objavila zapis “Kako sem nepričakovano pristala in postala piarovka” (mimogrede je to še vedno eden od top treh najbolj branih zapisov, poleg tega in tega), sem v zaključku objave obljubila, da bom kmalu delila tudi zapis o moji freelance oziroma samozaposlitveni zgodbi.

Današnji zapis ne bo le vpogled v zakulisje nastanka moje butične agencije, ki je vrata odprla pred skoraj osmimi leti. Skozi zapis se bom sprehodila čez nekaj ključnih in odločilnih korakov, s katerimi se boš, tako kot smo se vsi pred teboj, srečal ob odločitvi, da greš na svoje. Resnično nisi osamljen primer in, čeprav mislim, da si special, hmm … v tem delu res nisi edinstven primer (sori). Strah pred odločitvijo, da greš na svoje, je upravičen in povsem normalen. Zato ti danes, takoj po moji zgodbi, kako sem šla na svoje, predstavljam 8 najpogostejših strahov pred freelancingom. V naslednjih dneh bom v tvoj e-nabiralnik poslala tudi top 16 načinov, kako postati in ostati srečen samostojni podjetnik. Če še nisi naročen na moje novičke, to lahko storiš tukaj (in glede na to, da sem zadnjega poslala septembra, ne rabiš skrbet, da ti bom smetila).

V naslednjih dneh bom objavila tudi 5 prednosti in 5 slabosti freelancinga, zato le glej, da prideš nazaj.

Če me vsaj malo poznaš, veš, da se pri meni še tako enostavne stvari znajo zakomplicirati do točke, ko bi lahko vsako izkušnjo zapisala v en konkretno težek roman. In tudi danes ne bo drugače. Preden skočiš na 8 najpogostejših strahov, je tukaj moja zgodba o tem, kako sem pristala med freelancerji. Za začetek: nisem hotela med njih. Še več, pojma nisem imela kdo in kaj so ti ljudje.

Poletje 2010

Bil je začetek junija, ko sem se znašla na vratih oddelka za odnose z javnostmi v naši največji komercialni medijski hiši Pro plus (to je hiše, iz katere prihajajo 24ur, Svet na Kanalu A, en kup spletnih portalov in showov, ki so dobesedno obnoreli našo državo). Ne morem ti povedati, kako vesela sem bila te službe.

Kadrovski postopek za to delovno mesto je bil precej dolg in odločitev, kdo bo dobil službo je bila v roki predsednika uprave. Z delom sem začela tik pred finalom sploh prve sezone Slovenija ima talent in še vedno se spomnim Hale Tivoli in občutka, kako zanimivo je bilo iz zakulisja spremljati show, ki bo naslednji dan pokazal visoke številke gledanosti televizije (seveda pametno zapisane in poslane v sporočilu za medije).

Kot vedno sem tudi ob vstopu v novo okolje želela spoznati čim več ljudi iz vseh oddelkov. Hitro so se stkala prva prijateljstva in zavezništva. Priznam, v tej službi mi je bilo top. Zdelo se mi je, da sem se rodila prav za ta stol, v drugem nadstropju hiše na Kranjčevi. Kmalu po mojem prihodu je med zaposlenimi v oddelku zaokrožil email, kjer so nas nadrejeni prosili, da navedemo datume, kdaj načrtujemo poletni dopust. Ker sem se ekipi pravkar pridružila, nisem niti pomislila, da bi na sporočilo odgovorila. Kmalu je do mene pristopila šefica in mi rekla, naj si izberem en teden, da si naberem moči, ker “september je vedno nor in ne bomo imeli časa dihat.” Izberem prvi teden v avgustu.

Tisti teden preživim na obali in … obljubim, da ne lažem … komaj čakam, da pride ponedeljek, ko bom šla lahko spet na Kranjčevo. Res mi je bilo fino. V ponedeljek po dopustu se usedem na kolo in se iz Šiške odpeljem proti Pro plusu. Okoli 12. ure me v pisarno pokliče glavna šefica. Vzamem zvezek in kemik ter skočim v njeno pisarno.

Čez slabih petnajst minut odkorakam ven … s solzami v očeh in šokom v glavi. Namesto zapisov, kaj želi, da pripravim, dobim odpoved. S koncem avgusta, ko mi preneha preizkusno obdobje treh mesecev, me ne rabijo več. Dobim nekaj razlogov, ki se mi zdijo blazno nesmiselni in krivični, in … Nina, čez tri tedne greš lahko na zavod. Mislim, da v življenju nisem občutila takšnega šoka, na katerega sem bila povsem nepripravljena.

Kaj zdaj? Kaj naj naredim? A mi lahko to naredijo? Kakšne so moje pravice? Vse to mi je naslednjih nekaj dni jemalo spanec in preganjalo misli. Šla sem tudi do glavnega inšpektorja za delo, da bi se pozanimala, kaj lahko naredim (svetoval mi je, da bo izkupiček morebitne tožbe tako nizek, da mi raje svetuje, da se premaknem naprej). Prvi dan septembra sem vstopila v Pro plus, se z liftom odpeljala v najvišje nadstropje, ker sem pri vodji kadrovske službe pustila vse dostope in v roke prejela delovno knjižico.

Kaj zdaj?

Že ob sami misli na to, da bi šla na nove razgovore, se mi je bruhalo. Res, imela sem dovolj. Dovolj dela za druge. Dovolj tega, da moram večino časa paziti na svoh hrbet (očitno precej neuspešno, če smem dodati), namesto, da bi delala tisto, za kar sem bila izbrana. In konec koncev plačana. Nisem vedela, kaj naj naredim. Edina stvar, ki sem jo speljala, je bila takojšnja prijava na zavod, da sem si hitro uredila denarno nadomestilo.

Pripadalo mi je 6 mesecev najvišjega možnega nadomestila, ki je takrat znašal točno 630 EUR na mesec. Še dobro, da sem imela nekaj skromnih prihrankov, sicer bi se verjetno morala preseliti domov. Ob misli, da bi odprla svoje podjetje, skromni s. p., se mi je zavrtelo. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj praktično potisnjena v to. Moji starši niso podjetniki, ki bi gradili svoje podjetniške zgodbe. Še najbližji primeri so moji strici, eni bolj, drugi precej manj poslovno uspešni. To, da imam plačo 15. v mesecu na računu, mi je bilo zakon in edina pot, ki sem jo poznala. Zdaj sem bila praktično postavljena pred dejstvo, da se bom v življenju morala znajti … sama.

Decembra sem opravila tečaj za subvencije, ki jim je takrat novim samozaposlenim omogočilo ministrstvo prek evropskih programov spodbujanja freelancerstva. In … 25. 2. 2011 sem na Ajpesu v Dravljah odprla svoj mali s. p., ki je do letošnje sedme obletnice nosil provokativno ime – PROVOKATIV.

Vsak začetek je (ampak čisto zares) … naporen

Tik ob odprtju svojega s. p. sem imela eno naročnico, takratno prijateljico, za katero sem že mesece prej pripravljala vsebine za njeno podjetje. Imeli sva velike načrte in obljubljala mi je plačilo, ki mi je ob odprtju podjetja mirila misli in duha. Kmalu po tem, ko sem odprla podjetje in dejansko izstavila tudi prvi račun, sem dobila prvih nekaj lekcij freelancerstva – ne delaj s prijatelji, ne zaupaj in podpiši pogodbo, dokler denarja nimaš na računu, ne kupuj stvari.

Zgodila se je ena od tistih klasičnih “šamar” zgodb. Dokler sodelovanje ni bilo postavljeno v pravno-formalen okvir (beri: ni bilo regularnih računov, ampak pač drobiž na roke) je bila gospodična zadovoljna z mojim delom. Ko je v roke dobila prvi račun, se je usul plaz kritik name in na moje delo, ki kar na enkrat ni bilo več dovolj dobro. In tako sem slab mesec po odprtju podjetja ostala brez naročnikov. Seveda so ostale vse ostale spremenljivke v tej enačbi: najemnina, stroški bivanja, prispevki, računovodkinja, bencin, hrana, telefon, internet …

Še danes ne vem, kako se je to zgodilo, ampak res verjamem v to, da se stvari, če jih pustiš organsko teči, odvrtijo, kot se morajo. Po nekaj dneh, v katerih sem prejokala toliko solz, da bi z njimi napolnila vsaj Koseški bajer, če ne kaj več, sem se prijavila na razpis in dobila svojega prvega, pravega, pravno in formalno postavljenega naročnika. Spet sem lahko zadihala in preživela do poletja, ko sem na račun dobila še tisto subvencijo.

In od takrat naprej, zadnjih slabih osem let, plavam. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Predvsem pa z mirno dušo in dvignjeno glavo.

Ok, to je moja hitra zgodba v začetek mojega freelancerstva. Norih zgodb se je v tem času nanizalo ogromno in obljubim, da bom kakšno tudi zapisala, ampak prav je, da gremo naprej k bolj oprijemljivim zadevam. Takšnim, ki bodo morda tebi ali komu, ki ga poznaš, pomagale pri odločitvi … ali se upam skočiti med samozaposlene ali ne? In, ne moreš si misliti, kako zelo tebi ali tistim tvojim bližnjim želim, da si boste upali!

8 najpogostejših skrbi, ki te lahko odvrnejo od samostojnega podjetništva

Blazno mi je žal, da zadnjih (skoraj) osem let ne štejem, kolikokrat sem slišala: “Joj, kako si želim, da bi bil tako pogumen kot ti, ampak ne upam.” Večinoma gre za ljudi (ki jih mimogrede blazno cenim in spoštujem), ki opravljajo delo, ki jih že dolgo ne osrečuje. So naveličani monotonosti vsakdana ali pa celo ugotavljajo, da imajo preveč potenciala, ki ga v trenutni službi ne morejo pokazati. In sanjajo o tem, da bi bili … bom povedala iskreno … kot jaz, ki na zunaj deluje, kot da praktično ne delam veliko, hodim po kavicah in sem non stop na Baliju. Pa s tem ne mislim nič slabega, tudi jaz sem bila nekoč kot oni.

Veš, razumem ta strah, to negotovost in, ker vem, kaj takšna odločitev prinese na pladnju, bom rekla tudi, da so te skrbi odveč in nepotrebne. Pa ne želim biti pokroviteljska! Jaz sem dala to skozi, ti (in moji krasni kolegi) pa ne, zato so takšni občutki razumljivi. Vsak od nas morama izkušnje občutiti na svoji koži, šele nato jih lahko ponotrani in predela … in morda o tem celo pametuje. No, mimogrede, vse to je tudi potrebno in zaželeno, saj odločitve o odpovedi in vstopu v samostojno podjetništvo zahtevajo preudaren premislek.

Zato je prav, da se sprehodimo čez 8 skrbi, s katerimi se boš verjetno srečal pred odločitvijo: “A naj grem na svoje?”

Strah #1: Sigurno je boljše, da imam varno službo

To je še posebej prisotno pri vseh, ki imate službe za nedoločen čas (aja, mimogrede, moja služba na Pro plusu je bila za nedoločen čas in … hja … varnost). Varnost je urbani mit. Nobena služba ni varna, nihče ni nenadomestljiv. Pogodba za nedoločen čas ni nujno, da pomeni za zmeraj oziroma “dokler jaz ne najdem boljšega stola“.

Mimogrede, ko si enkrat na svojem, moraš gristi. Vsak dan. Delati moraš bistveno bolj, da zaslužiš bistveno manj (pazi neto pa bruto scene tukaj) in s tem poplačaš vse obveznosti, ki bodo ob vstopu v samostojno podjetništvo izključno na tvojih ramenih. Ampak to je dobro, verjemi.

Strah #2: Ne vem, kako voditi podjetje

Verjetno najpogostejši strah in dokaj upravičen strah. Če tega nisi študiral ali imel priložnosti gledati iz prve vrste ob družinskih nedeljskih kosilih, potem pač nimaš pojma. Odprtje podjetja je stvar minut, dobesedno. Nekaj prvih informacij najdeš tukaj, ti pa svetujem, da se pozanimaš tudi o dobrem računovodskem servisu, ki te lahko za roko pelje čez prve in vse naslednje korake tvoje nove poslovne poti.

Strah #3: Ful je pretežko in čisto preveč tvegam

Tudi ta strah lahko zmanjšaš, če začneš postopoma. Preden daš v službi, ki jo sovražiš, odpoved, poišči projekt ali potencialnega naročnika in odpri popoldanski s. p. Tako se počasi privajaš na miselnost podjetništva in si gradiš dodaten zaslužek (beri prihranek za kasneje, ko greš res z odpovedjo do šefinje … ja, pri meni so šefinje, sori), izkušnje in še bazo prihodnjih projektov ali naročnikov.

Moj pametni stric Emil, ki je pred 58 leti za 6 tednov odšel v Ameriko (in je še vedno tam), mi ob vsakem srečanju reče: “The biggest risk is not to take the risk!” In veš kaj … prav ima.

Strah #4: Hmm, pravijo, da spet prihaja kriza, pa se mi to zdajle ne zdi pametno

Lahko ga ljubiš ali sovražiš … ali pa ne veš, kdo hudiča je to … ampak poslušaj Gary Veeja, ki pravi, da najbolj ceni tiste poslovneže, ki podjetje odprejo sredi krize in v zimskih (za biznis mrtvih) mesecih 
(medklic: 25. 2. 2011 je sredi zime, pa takrat je kriza šele prikorakala v Slovenijo, tko da … se bom en mičken potrepljala po rami).

Ampak res, bodimo resni. V času krize podjetja zatiskajo pasove in dejansko je to top čas za freelancerje, ki znamo, bodimo iskreni, dobro delo opraviti za nižje zneske. Če se znajdeš, lahko med krizo dejansko širiš svoje podjetje in portfelj naročnikov. In višaš prihodek.

Strah #5: Ne vem, če sem dovolj dober v tem, kar počnem

To je tak klasičen catch 22 v naših krajih. Nenormalno pogosto se podcenjujemo in prekleto preveč poslušamo nadrejene, ko nas grajajo. Tega prej nisem napisala, ampak blazno mi je žal, da sem zgubila 4-stranski dokument, ki sem ga dobila v roko, ko sem zapustila Pro plus. Morala bi ga dati v okvir. Vsaj zadnji stavek, ki je bil spisan nekako takole (pišem po spominu): “Nina Gaspari je bila postavljena na to delovno mesto z visokimi pričakovanji, bila pa je vse prej kot to …“. Skratka, nesposobna.

Vprašaj se, kaj lahko ponudiš na trgu? Kaj znaš dovolj dobro, da lahko to oddelaš na trgu in si zato plačan. Če nisi prepričan, da imaš dovolj znanja ali osvojenih skillsov, obdrži obstoječo službo in skoči v šolo na Skillshare, ali na kakšno delavnico v kak inkubator ali … whatever! Nazaj v šolo. Tvoja zlobna deklica ali fantek v tebi, ki ti govori, da nisi good enough, ne sme biti glavni razlog, zakaj ne greš loviti svojega sanjskega joba!

Strah #6: Kaj pa, če ne bom mogel plačati vseh računov?

Ta strah je seveda upravičen. Prihodki freelancerjev niso vsak mesec enaki, včasih je na računu več, včasih manj. Včasih celo kdo ne plača računa. V skoraj osmih letih sem dala skozi 4 različne situacije, ko se mi je zgodilo, da enostavno nisem imela dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zadolžila sem se pri mami, pri očiju, celo pri mlajši sestri. Nazadnje oktobra, LETOS. Čisto bedno, ampak to je realnost. In šola za naprej. Varčuj!

Tudi tako prestrašeno bitje, kot sem bila jaz pred osmimi leti, se je naučilo krmariti med računi in priznam, v vsem tem času nisem bila nikoli, ampak NIKOLI, nikomur nič dolžna (razen mami, očiju in Maji). Iz izkušenj se učimo in verjamem, da se lahko vsak nauči spodobnega upravljanja s financami in likvidnostjo. Varčuj! (to se zase derem, ker še vedno na tem premalo delam).

Strah #7: Ne vem, kako najti stranke in naročnike

Minglaj. Ko greš v petek ven, ne glej samo v svoj kozarec in ne pogovarjaj se samo s sošolcem, ki že od osnovne šole čepi ob tebi. Dvigni pogled, začni debato, predstavi se, povej, kaj delaš, v čem si dober. Prosi frende, da ti predstavijo koga, ki abso-fuc**g-lutno rabi tebe in tvoja znanja. Postavi LinkedIn profil, spletno stran, twitter profil, instagram … glej, res nimaš veliko izgovorov. Network your ass off!

Brezkompromisno, vsak dan, brez izgovorov.

Strah #8: Ma, ne vem … potem bom pa skozi delal, pa nič ne bo prostega časa

Freelancing je tudi izziv, kako držati mejo med poslovnim in zasebnim delom življenja. Ravnotežje loviš vsak dan in, ko že misliš, da si ga ujel, te spet zarotira (to trenutno doživljam tudi jaz). Vse to je del rasti in spoznavanja novega okolja dela, življenja na sploh. Ampak se da, vse se da in mimogrede … tudi vikende boš lahko prost. Pa zjutraj boš lahko, če boš želel (jaz to počnem že LETA), jedel zajtrk v postelji.

Če že na začetku nisi stisnil in se prijavil na novičke, ti tukaj še enkrat dajem opomnik. V naslednjih dneh vsem, ki ste oziroma še boste naročeni na moje e-novičke, pošljem točno 16 stvari, ki jih moraš narediti, da postaneš in ostaneš srečen, zadovoljen in izpopolnjen samostojni podjetnik.

Če imaš kakšno vprašanje, ga lahko zapišeš v spodnje komentarje ali pa me ujameš prek Facebooka, Instagrama ali Twitterja. Če imaš kakšno konkretno težavo, ki za zapis zahteva več prostora, mi lahko pošlješ tudi email na hello@ninagaspari.com.

Važi?

In, veš … Audaces fortuna iuvat ali po naše Sreča je na strani hrabrih. To je leta 284 zapisal rimski pesnik Vergil. Bi bil že čas, da stvar vzamemo resno, kajne?

 

Fotko je naredil krasni Klemen Razinger, make up & hair pa moja najdražja Ana Lazovski.

 

 

 

PREV

40 spoznanj v mojih prvih 40 letih življenja

NEXT

Na klepetu - Gregor Može

  • Bravo, Nina <3 Res je, sreča je na strani pogumnih 🙂 Vse dobro ti želim!

    23/01/2019

LEAVE A COMMENT