Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Življenje v pisarni

Kako sem nepričakovano pristala in postala piarovka

Spomnim se svojih prvih korakov v razmišljanje, kaj bi želela postati, ko bom odrasla. Starša sta mi kupila knjigo, v kateri so bili predstavljeni poklici. Blazno fino se mi je takrat zdelo, da bi bila miličnik (kot smo jim takrat rekli) ali pa gasilec.

Ob vstopu v srednjo šolo sem sanjala o tem, da bi bila odvetnica. V zadnjih letih gimnazije pa me je očaral svet oglaševanja. Ne marketinga. Ne svet odnosov z javnostmi, kar počnem danes in zadnjih (skoraj) 15 let, za katerega do takrat še vedela nisem, da obstaja in kaj naj bi to sploh bilo. Bila sem očarana nad oglaševanjem, kot leta kasneje Peggy Olson v seriji Mad men. Fun fact: serijo so začeli predvajati točno desetletje po tem, ko sem stopila skozi vrata fakultete in dve leti po tem, ko sem diplomirala. In, ja, prvič sem si jo ogledala letos spomladi na Netflixu. Toliko o večni ljubezni do oglaševanja.

Skodelica matche

V tretjem in četrtem letniku gimnazije sem že hodila na Zlati boben (kasneje se je preimenoval v Golden drum) in očarano gledala oglaševalce, ki so se mi zdeli mali bogovi. In tako je padla odločitev za študij komunikologije, ki je bil najboljši približek tistemu, kar sem si nekoč želela početi.

Vsako leto sem hodila na vse festivale: Golden drum, SOF, Magdaleno, prebirala vsako številko Marketing magazina. V tistem času je po hodnikih faksa hodil tudi Aljoša Bagola, ki je že pridno delal na projektih in takrat že kazal svoj talent, ki ga je že v času študija odpeljal v agencijski svet. Joj, kako sem bila ljubosumna.

Moja pot do lastne agencije

Panika, ki sproži obrat za 180 stopinj

In potem se zgodi preobrat v obliki knjige 2.999 SIT, ki jo je napisal francoski oglaševalec, kreativec in pisatelj Frédéric Beigbeder. Avtobiografija bralca popelje v opevani svet oglaševanja, ki ga avtor predstavlja kot krutega, neiskrenega, zafrustriranega in obdanega s tonami drog, ki so na voljo 24 ur na dan, in nenehno željo po tem, da na svetu živijo nesrečni lujdje, ki bodo trošili denar za zlagane izdelke in stroritve, ki jih oglaševalci v lepih paketih prodajajo, čeprav so v osnovi navadno sranje.

Zabolela me je glava, odneslo mi je tla pod nogami. Kaj zdaj? Sem tik pred diplomo, pa ne vem, če si želim delati v tem svetu. Dejansko vem, da to ni zame. Odločim se za spremembo smeri … odločim se, da si svojo prvo službo najdem v podjetju, v oddelku marketinga. Konec koncev je to naročnik oglaševalskih agencij in smiselno se mi je zdelo, da najprej spoznam to stran. Še vedno mislim, da je to ena boljših odločitev v mojem življenju. In de facto tista, ki me je na koncu vodila v svet odnosov z javnostmi, kjer sem še danes.

Delo je lahko zabavno

Ko se na razgovoru za službo zaljubiš v bodočega šefa in on vate

Sedim v recepciji in čakam na razgovor. Sporočili so mi, da me želi spoznati šef marketinga, Italijan. V mislih najprej pomislim na to, da sem v svoj CV zapisala, da tekoče govorim italijansko in se najprej sesedem. Moja italijanščina je bila takrat na ravni prvošolčka. Upam, da me ne vpraša ali da … omg … ne reče, če imava pogovor kar v tem jeziku. Potem me misli odnesejo na to, kako bo izgledal. Sigurno bo en tipičen Italijan s temnimi lasmi, ki jih pod težo gela in glavnikom močno počeše ob lasišče. Sigurno bo imel malo odprto srajico, ven bodo štrlele kocine na ljubavnem tepihu, gotovo bo videti še del zlate verižice …

Kakšno minuto po dogovorjenem času sestanka izza vogala pride nasmejan tipček, v rjavem puloverju, rjavih hlačah in čevljih, okoli vratu ima stajliš zavezan pisano-črtast šal. V levi roki drži Moleskin rokovnik, v katerem je kuli. Ima svetle kostanjeve lase, zelene oči, krasen nasmeh in že z desno roko seže proti meni in reče: “Ciao, I’m Lorenzo!” Konec. Tema.

Skupaj stopiva proti konferenčni sobi in se naslednje pol ure (ali več, kdo bi vedel) pogovarjava o … nimam pojma, o čem. Se ne spomnim. Tema. Ko grem po koncu sestanka proti vratom, mi reče: “Se vidiva kmalu”. Vem, da imam službo v žepu. Pokličem mami, ji povem in mi čestita. Nato rečem: “Mami, a se ti zdi pametno, da vzamem službo, če vem, da sem se zacopala v bodočega šefa?” Mami me pomiri in pravi, da naj neham. Da se očitno bojim in si sama kopljem jamo. Da je skrajni čas, da si najdem službo in da je sploh krasno, če se s šefom razumeva.

Čez en teden sedim v marketinškem oddelku, nasproti Lorenza in … tako se začne (do danes) moja največja ljubezenska zgodba. Po slabem mesecu skupnega dela sva bila uradno par.

Pospravi svojo delovno mizo

Od marketinške asistentke do predstavnice za odnose z javnostmi

Tri mesece kasneje se zgodi trenutek, ki je dodatno zaznamoval mojo kasnejšo poklicno pot. V podjetju, v katerem sem takrat delala, so bili lastniki tujci. Precej slabo so poznali slovenski medijski prostor. Najeli so zunanjega piarovca in nihče dejansko ni dobro vedel, kaj gospod počne. Takratni direktor je v meni precej hitro videl nekoga, ki bi znal bdeti nad zunanjim svetovalcem in tako sem počasi začela vstopati v odnose z javnostmi.

Po drugi strani sem si zelo želela tudi umakniti od Lorenza. Delati s človekom, s katerim imaš zasebno zgodbo, je lahko krasno, lahko pa je tudi destruktivno. In pri naju je bilo definitivno slednje. Vzgojena sem bila v družini, kjer so bila načela in vrednote postavljene izredno visoko. Hitro sem se slabo počutila v vlogi punce, ki dela “pod svojim fantom in tudi šefom”. Ni bi bilo prijetno. Zato sem zagrabila prvo priložnost, ki se je ponudila, da se iz tega čudnega prijema karseda hitro umaknem.

V tistem času so v mojem takratnem podjetju pripravljali tehnološko novost, ki je takrat še ni bilo na našem trgu in želeli so si to predstaviti tudi na novinarskem srečanju. Takrat sem dejansko prevzela stvari, odvodila celotno komunikacijo z novinarji in s tem prišla do delovnega mesta, ki ga takrat v tem podjetju še ni bilo: predstavnica za odnose z mediji. Postavljena sem bila tik po generalnega direktorja in z Lorenzom sem delala le še na manjših zadevah marketinških kampanj.

Bill Murray v Ljubljani, Slovenia Vodka

Prva odpoved, vrnitev v marketing in pot v London

Po dveh letih dela v prvem podjetju sta se zgodili dve veliki spremembi. Z Lorenzom sva šla (prvič) narazen in dala sem odpoved. Pot me je vodila nazaj v marketing, a ostala sem le pol leta. Jeseni 2008 se je ponudila priložnost, da se preslim v London in zagrabila sem jo, kot da je to edina zadeva na svetu. Ko sem v soboto, 11. oktobra 2008, priletela v London, se mi ni niti približno sanjalo, da so pred mano noro težki meseci v s svetovno gospodarsko krizo razdejani angleški prestolnici. Služb ni bilo. Spoznala sem nacionalnistični rasizem in dejstvo, da državljani članic Evropske unije nimamo enakih pravic.

Po dobrih šestih mesecih sem, priznam, dvignila roke in se z 200 evri v žepu vrnila domov. Vse o moji londonski avanturi si lahko prebereš tukaj.

Organic Garden Nina Gaspari Ljuljana

Pristanek v oglaševalski agenciji

Življenje se včasih resnično norčuje iz nas. To sem spoznala tisti trenutek, ko sem slab teden po vrnitvi domov stopila skozi vrata ene večjih slovenskih oglaševalskih agencij. Zasedla sem mesto na oddelku za odnose z javnostmi in imela sem krasno listo naročnikov. Po dobrem letu sem hvaležno in veselo zapustila agencijo. Enostavno se v tem okolju nisem znašla. Verjetno bi dobila nogo, če ne bi vodilnih prehitela s svojo odpovedjo. Dolgo časa nisem predelala teh čustev. Zdelo se mi je nemogoče, da pri vseh željah po delu v agenciji, ki sem jih gojila od svojega 16. leta starosti, petnajst let kasneje ugotovim, da ta svet de facto ni zame.

Potolčena in obdana z občutki, da morda tudi delo v odnosih z javnostmi ni ravno zame, si najdem službo v komunikacijskem oddelku na eni od večjih komercialnih medijskih hiš. In bilo je top. Vseh 7 tednov. Ja, prav si prebral. Točno sedem tednov sem delala, ko sem dobila nogo, odpoved. V svojo obrazložitev so celo zapisali, da sem nesposobna. Z grozo se spomnim dneva in trenutka, ko sem se zavedala, da odhajam na zavod za brezposelne. Sama sebi sočasno obljubim, da niti pod razno ne grem na noben razgovor za službo. Zameri se mi cel svet in naslednjih nekaj mesecev se smilim sama sebi.

Samostojnost je krasna

Rodi se moja agencija

Po šestih mesecih poglobljenih razmislekov, kaj bi v življenju počela, se znajdem v povsem novi situaciji. Še danes ne vem, kaj točno me je gnalo v to smer. Strah pred ponovnim “javnim” razočaranjem, razmerami v podjetjih, v katerih se enostavno nisem (in se verjetno tudi danes ne bi) znašla. Prišla sem do spoznanja, da bi bilo najbolje, da grem svojo pot. Konec februarja 2011 odprem svoj mali s. p., svojo malo agencijo, v kateri delam še danes. Sama, samostojno in tako, kot mislim, da je najbolj prav.

Začetek ni bil enostaven in nikoli ni. Sploh za nekoga, ki se boji porazov, spodletelih idej in napačnih odločitev. In trenutka, ko z grozo v očeh ugotoviš, da 15. v mesecu ni plače na računu. Da nimaš naročnikov, da nimaš prihodkov, imaš pa prispevke, zavarovanje, stroške računovodkinje in najemnino. In življenje, seveda.

Iz dekleta, ki je sanjala o delu v veliki in s kreativnostjo nabiti agenciji sredi Londona ali New Yorka, se rodi ženska, ki danes z veseljem dela sama na svojih projektih. In se v tej koži odlično počuti in znajde. Enkrat bolje, drugič slabše. Predvsem pa z žarom v očeh. A to je povsem nova zgodba, ki jo spišem kmalu.

Pisarniški detajli

PREV

Kako sem nehala piti kavo

NEXT

Vodič po ajurvedi

LEAVE A COMMENT