Moja zgodba s HPV

Moja zgodba s HPV

Od svojega 16. leta hodim na letne ginekološke preglede. Skrbim za svoje zdravje. Partnerje v življenju sem si (večinoma) izbirala po pameti in, čeprav bi tudi o tem lahko spisala za vsaj eno knjigo materiala, je moja zgodba na tem področju verjetno med bolj dolgočasnimi. Morda me je ravno zaradi tega toliko bolj presenetila informacija o prisotnosti zahrbtnega HPV, ki so mi ga odkrili lansko leto.

Moja zgodba s HPV

Do lanskega leta se nisem zavedala, kako zelo pogosta je moja zgodba med puncami in ženskami. Dokler nisem slišala besed, da v sebi nosim HPV, se mi je zdela ta realnost tako odmaknjena kot misli na morebitno življenje na Marsu. Ko sem iskala informacije, pri tem pa sem se želela izogniti skoku na internetne forume in članke, sem ugotovila, da je dobiti pravo informacijo iz prve roke nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Ker, roko na srce, od zdravstvenega sistema ne izveš prav veliko. Pa še tisto ti navadno zapakirajo v posebno oblečene stavke, ki ti na koncu odprejo še več vprašanj.

Zato sem se odločila, da napišem zapis o moji izkušnji s HPV. Kako je vse skupaj potekalo, kakšne težave sem imela in na kaj bodi pozorna, če se srečaš v podobni situaciji. Današnji zapis bom zapisala s čim več podrobnostmi. In, ja, to je opozorilo.

Preden nadaljujem, želim povedati še: to je moja zgodba, zapisana skozi oči pacientke. Nisem zdravnica, zato zgodbo vzemi kot izkušnjo in ne zdravniško dejstvo. Vsaki od vas želim, da se vam nikoli ne zgodi. Glede na to, da naj bi HPV v sebi nosilo 80% spolno aktivnega prebivalstva, je možnost, da ga je katera od vas že ima ali pa ga še bo prebolela, izredno velika. Mimogrede, ker je večina mojih bralk ženskega spola, pišem tebi, moji bralki, v ženskem spolu. HPV pa ne nosimo le ženske in v zadnjem času so zelo pogosti tudi klici po cepljenju moškega dela prebivalstva.

Še nekaj: HPV okužbo dobiš s polnimi odnosi oziroma ob dotiku koža na koža z okuženim. Torej, včasih tudi zaščita s kondomom ni dovolj. HPV ne moreš dobiti, če se usedeš na wc školjko na javnem stranišču ali v bazenu (tudi to sem slišala, zato kar takoj razbijva dva mita).

Kako se je vse skupaj začelo

Bil je začetek lanskega junija in vreme je bilo, v nasprotju z letošnjimi napovedmi, prijetno poletno. Kakšen mesec prej sem po pošti prejela vabilo moje ginekologinje, da se oglasim pri njej. Sporočila mi je, so bili zadnji odvzemi brisa, ki sem ga oddala pol leta prej, slabi. Hitro sva se dogovorili za termin in ponoven odvzem vzorca brisa. Ni bil ok.

V začetku junija sem bila povabljena na nekoliko konkretnejši pregled – biopsijo oziroma odvzem tkiva na materničnem vratu. V postojnski bolnišnici, kjer ima ordinacijo moja ginekologinja, sem se oglasila v zgodnjih jutranjih urah. V eni od operacijskih sob mi je zdravnica najprej z lokalno anestezijo omrtvila predel materničnega vratu, kjer je kasneje odščipnila nekaj vzorcev tkiva. S sprejem, ki je deloval kot anestetik, je videla obarvane predele, kjer so se nahajale abnormalne celice, zato je bil poseg veliko hitrejši, natančnejši in neboleč. Zoprn? Absolutno. Tako kot vsakič, ko sediš na ginekološkem stolu. Sedeti v operacijski dvorani, na neprijetnem ginekloškem stolu, ni izkušnja, ki bi jo želela ponoviti. Je bila pa potrebna za potek zdravljenja, ki je bil pred menoj.

Moja zgodba s HPV

Ob koncu sva se dogovorili, da jo čez dva tedna kontaktiram glede izvidov biopsije, nato pa narediva načrta za naprej. Dober teden po biopsiji, na sončno petkovo popoldne, sem sedela v eni od ljubljanskih restavracij in uživala v nekaj trenutkih miru, ki sem si jih vzela tisti teden. Zazvonil je telefon s primorsko številko, ki je nisem poznala. Na drugi strani je bila moja ginekologinja. V trenutku mi je postalo vroče. Vedela sem, da bo njen klic korenito posegel v prijeten petkov dan. S svojimi besedami, ki so sledile pozdravu, je zarezala v mojo, do tega trenutka, brezskrbno realnost: “Biopsija je pokazala na predrakave celice, zato morava opraviti operacijo.

Zavrtelo se mi. V trenutku mi je postalo slabo. Pomislila sem na najhujše scenarije. Iz grozečih misli, ki so švigale v moji glavi, me je nazaj v realnost potegnil glas moje ginekologinje. Predlagala mi je dve možnosti: da operacijo opraviva po poletju ali pa takoj v ponedeljek. Kot iz topa sem izstrelila, da bi rada čim prej opravila in bi prišla kar takoj v ponedeljek zjutraj.

V naslednjih stavkih sem dobila navodila: v ponedeljek naj v postojnsko bolnišnico pridem tešča. Operacija (šlo je za poseg z električno zanko) bo izvedena pod lokalno anestezijo, ki jo bom dobila v žilo. Zadnje navodilo, ki sem ga prejela od ginekologinje, ki je med najinim pogovorom tekla po hodniku in pred seboj ni imela mojega kartona ali izvida biopsije, je bil še, da kakšen teden po operaciji ne bom smela v morje ali banjo, odpade tudi spolni odnos.

Zakaj pišem toliko detajlov? Draga moja, to so bila vsa navodila, ki sem jih prejela pred in po posegu. A pojdiva po vrsti, ker si ta zgodba resnično zasluži zelo natančen opis.

Ponedeljek: dan operacije in prvi zapleti

V ponedeljek sem nekaj minut pred osmo uro zjutraj stopila v bolnišnico in oddala svojo kartico. Iz ene od ambulant je stopila medicinska sestra. V roke sem dobila tri liste, ki sem jih morala izpolniti, preden sem stopila na zadnji pregled pred posegom.

Sedela sem v čakalnici in pridno izpolnjevala obrazce. Na zadnji strani me je pričakalo prvo presenečenje. S podpisom dokumentacije sem se namreč strinjala tudi s tem, da 24 ur po operaciji, ki bo potekala pod splošno anestezijo, ne smem voziti avta.

Očitno sem dobila napačno dokumentacijo, zato sem stopila do vrat, potrkala in prosila, da mi predajo pravilne papirje. Moja operacija naj bi bila pod lokalno anestezijo. Sestra me je pogledala, kot da sem padla z Lune. “Lokalna anestezija v žilo ne obstaja, splošno dobite,” je rekla in zaprla vrata. Ok, kako je to možno? Seveda nisem imela načrta, kako bom tisti dan popoldan, ko bom odpuščena iz bolnice, šla domov, ker tega pač nisem vedela oziroma sem dobila drugačna navodila od svoje ginekologinje. Še dobro, da v Postojni živi moj oče, ki si je dan takoj organiziral drugače in poskrbel, da sem tisto noč prespala pri njem.

Umirila se svoje misli in si v glavi ponavljala pozitivne mantre. Itak zdravniki vedo, kaj delajo. Sigurno sem v dobrih rokah. Postojnska bolnišnica je na področju ginekologije pač najboljša. Ja, Nina, ne skrbi. Iz misli me je predramil klic sestre, da stopim v ambulanto na zadnji pregled.

Moja zgodba s HPV

V ambulanti me je pričakal mlajši zdravnik, ki je sedel za računalnikom in imel na ekranu odprto mojo digitalno kartoteko. Vprašal me je, kakšen tip posega imam predviden za danes? “Ne razumem, kako kakšen tip? A ne piše v moji kartoteki? Meni je zdravnica med klicem, ko pred seboj ni imela moje kartoteke in izvidov biopsije, omenila električno zanko, ampak … nisem sigurna,” sem rekla presenečeno. “Aja, to bo res, ja,” je rekel zdravnik in me prosil, da se pripravim na pregled.

Bila sem tako šokirana, da nisem iz sebe spravila niti besede. To se res ne zgodi pogosto. Predstavljaj si, da tik pred operacijo, za katero si do nekaj trenutkov nazaj mislila, da je “rutinska pod lokalno anestezijo”, ne veš s čisto gotovostjo, da si prav razumela svojo zdravnico. Je možno, da mi bodo med operacijo naredila kakšen poseg, ki ni bil predviden? Verjetno ne. Ampak občutek, ko se po zadnjem pregledu odpraviš na oddelek, je bil grozen.

Tik preden sem zapustila ordinacijo, me je zdravnik prijazno vprašal, če imam še kakšno vprašanje. Odgovorila sem mu, da najmanj sto, ampak mi ne bo znal odgovoriti, ker pred seboj nima moje napotnice za poseg. Te do zadnjega trenutka ni našel na računalniku.

Poskušala sem se umiriti in ni bilo enostavno. Na oddelku sem dobila spalno srajico in prostor v sobi. Takrat sem ugotovila, da bo tisti dan operacijsko sobo obiskalo 10 punc in žensk. Dve polni sobi postonjske bolnišnice. V moji sobi ni nobena od žensk imela enakega posega kot jaz. V meni se je strah, da bo prišlo do zmede in zamenjave, narastel.

Nekaj minut pred poldnevom in skoraj štiri ure po prihodu v Postojno, je v mojo sobo stopil anesteziolog in me prijazno povabil v operacijsko sobo. Bila sem edina, ki jo je osebno prišel poklicati zdravnik iz operacijske ekipe. Še danes ne vem, zakaj sem imela to čast. Do operacijske dvorane sva izmenjala nekaj besed. V smehu, ki je gotovo kazal tudi mojo zaskrbljenost, sem ga vprašala, če je ekipa prepričana, kaj morajo pri meni narediti, glede na to, da zdravnik ni videl moje napotnice. Prijazno se je zasmejal in prikimal: “Seveda, električna zanka, rutinski poseg, nič skrbeti.”

Uf, ok. Hvaležna sem mu bila za ta zadnji trenutek preden sem stopila v nabito polno operacijsko dvorano. Hvaležna, ker je v meni vsaj za trenutek umiril temne misli in scenarije, ki so se mi odvijali zadnjih nekaj ur. Stopila sem na mizo in zaspala. Posega, ki naj bi trajal le dobrih 10 minut, se seveda ne spomnim. Prvi spomin po opravljeni operaciji je klicanje mojega imena in moje počasno prekucavanje z operacijske mize na posteljo. In že so me odpeljali nazaj v sobo.

Slabo uro po operaciji je ena od sester stopila v sobo in vsaki od nas v roke potisnila kuverto z odpustnico. Na njej je bil poleg datuma naslednjega pregleda pri ginekologinji, tudi zapis, da sem bila tega dne ob tej uri iz bolnišnice odpuščena z navodili za okrevanje. Ob 16. uri sem zapustila bolnišnico, spredaj pa me je v avtu že čakal moj oče. Ob odhodu nisem srečala nikogar. Verjetno bi s seboj lahko odnesla tudi posteljo, pa nihče tega ne bi opazil. Da o kakšnih navodilih za okrevanje, ki so bili zapisani na listu, ki je bil v kuverti v moji torbi, niti ne izgubljam besed.

Preživela sem noč v Postojni, naslednje jutro pa sem se odpravila domov.

(Ne)okrevanje

Tisti torek po posegu sem prišla domov. V mislih sem imela navodilo, ki mi ga je pred operacijo po telefonu predala moja ginekologinja: “Počivajte. “Kaj mi predstavlja beseda počivanje? Naslednje dni ne boš skočila v mesto na kavo. Tudi po trgovinah ne boš hodila, razen takrat, ko ti bo doma česa zmanjkalo. Torej, ja, lahko greš počasi do tržnice ali v najbližjo trgovino. Sicer boš doma. To je bil moj notranji pogovor.

Da ne pozabim. Pred posegom sem se slišala z Mašo, ki je podobno izkušnjo dala skozi nekaj mesecev pred menoj, z nekoliko drugačno izkušnjo, drugo tehniko operacije in v drugi bolnišnici. Če ne bi imela Maše in njenih krasnih nasvetov, bi imela moja zgodba gotovo še kakšen dodaten zaplet. Verjetno bi trajala dlje in bila bistveno bolj utrujajoča. Na sam poseg sem se seveda pripravila. Skočila sem v DM in si po 20 letih kupila vložke. Always. Edine, ki sem jih poznala in se jih spomnila. Seveda niso bili ok. Vmes se je razvila cela znanost in družba je očitno med temi leti prišla do ugotovitve, da so to no-go vložki. Zato sem še enkrat skočila do DM in kupila tosamine (fun fact: najbolje so se odrezali tisti, na katerih piše Unisex … pojma nimam, od kdaj tudi moški nosijo vložke, ampak dobri so).

Krvavitev, ki je po posegu nekaj povsem normalnega, je drugi in tretji dan po operaciji začela izginjati. Tretji dan po posegu se je kar zlepega okrepila in nato postajala iz dneva v dan močnejša. V torek, osmi dan po posegu, je bila tako močna, da sem zjutraj poklicala ginekologinjo in ji sporočila situacijo. Prosila me je, da se čim prej pripeljem v Postojno, da me osebno pregleda. Pot do Postojne, ki traja dobre pol ure, se mi v življenju ni tako zelo vlekla.

Moja zgodba s HPV

V čakalnici sem čakala na zdravnico, ki je bila na viziti. Ko je le prišla, me je povabila v isto ambulanto, v kateri me je pred posegom pregledal zdravnik, ki ni bil siguren, kakšno operacijo imam predvideno. Postalo mi je slabo. Med pregledom se mi je še enkrat zavrtelo v glavi. Do tistega trenutka namreč nisem vedela, da so mi med operacijo odstranili del materničnega vratu. Dobila sem tudi šive, ki so bili vzrok moje krvavitve. Fino, kajne? Poleg tega sem dobila še en nasvet, in sicer, da se bo moje okrevanje nekoliko podajšalo in da naj res počivam.

Ne vem, meni se je zdelo, da počivam že cel teden in počasi se mi je začelo mešati. Ko sem prišla nazaj v Ljubljano, sem seveda preklicala nekaj ljudi in … glej ga zlomka, ugotovila, kaj delam narobe in zakaj se moja krvavitev ni ustavila, ampak se je še “razbesnela”. Res je krasno, ko takole sam ugotoviš blazno smešen in enostaven razlog, zaradi katerega se nato počutiš kot največji tepec na svetu. Počivati namreč v svetu “normalnih” ljudi pomeni: ne stoj in ne sedi, bodi v pol ležečem ali ležečem položaju. S tem teža tvojih notranjih organov ne bo pritiskala na maternični vrat in posledično boš omogočila, da se rana zaceli hitreje. Krasno je to življenje, kajne? Kako fino bi bilo, če bi teh nekaj besed na primer izvedela od zdravnice ali tistih deset plus ljudi, ki sem jih srečala na dan operacije. Ali pa celo: predrzno razmišljanje … kaj ne bi bilo še bolj fino, če bi to zapisali v odpustnico?

Naslednji teden se ležala in pol ležala. S strahom sem gledala na koledar, v katerem sem imela dobra dva tedna po posegu zabeležen dogodek – prvo joga srečanje v parku Tivoli. Na dogodek se je prijavilo nekaj sto ljudi in pojma nisem imela, če bom do takrat ok. Na dan dogodka sem prvič po zadnjem obisku ginekologinje in treh tednih po posegu stopila na noge, se odpravila proti Tivoliju in odvodila uro joge, na katero je prišlo 150 ljudi. Hvaležna sem nekaj bivšim učencem, ki so mi pomagali odvoditi uro, saj sama nisem bila sposobna izvajati vaj. Tri ure v parku Tivoli so minele hitro, a v meni je bil nenehno prisoten strah, kaj se bo zgodilo, ko bom prišla domov. Se je krvavitev vrnila ali sem jo končno uspela ustaviti? Minila je. Telesno popolnoma izžeta sem zvečer prvič v nekaj tednih mirno zaspala.

Moja zgodba s HPV

Avgust – redni pregled pri zdravnici

V začetku avgusta in dober mesec po posegu sem bila spet v Postojni. Čakal me je prvi pregled in analiza stanja. Ko sem stopila skozi vrata ambulante, sem premišljevala o tem, ali svoji zdravnici povem, kaj vse sem dala skozi v zadnjih tednih in mesecih? Ji povem, kako šibka je njihova komunikacija s pacienti? Ali naj bom raje tiho, dam glavo dol in zadržim vse zase?

Usedla sem se na stol in po licih so mi začele teči solze. Bile so solze žalosti, jeze, sreče, da je ta izkušnja za menoj in sramu, da sem bila tudi sama kriva za vse komplikacije ob okrevanju. Počutila sem se tako blazno nemočno in prezrto. Počutila sem se, kot da bi vse stvari, ki sem jih s težko glavo odkrivala sama, morala izvedeti od nje.

Povedala sem. Vse. Pol ure sem naštevala, kaj vse je narobe z odnosom postojnske bolnišnice in osebja. Kaj vse je narobe s komunikacijo s pacienti, ki je v mojem primeru praktično ni bilo. Povedala sem, da sem edine napotke o okrevanju dobila od nje, po telefonu pred posegom: en teden brez kopanja in seksa (mimogrede, oboje je bilo logično in tudi, če bi si zaželela eno od teh aktivnosti, je fizično in psihično ne bi bila sposobna izpeljati).

Povedala sem ji, da jaz svojemu naročniku za objavo fotografije na instagram storyju predam več napotkov, kot sem jih dobila jaz pred operacijo, ki (mimogrede) NI BILA RUTINSKA. Vprašala sem jo, kako je možno, da zdravnik, ki me je pregledal na dan operacije, ni imel napotnice za operacijo? Moja zdravnica je bila šokirana. Na hitro je pred menoj odprla računalnik in mi pokazala napotnico, ki jo je sama vnesla v sistem na tisti sončni petek, ko me je poklicala. Skozi solze sem se nasmehnila in ji rekla: “Včasih je fino preveriti, če znajo ljudje uporabljati računalnik. Tisti zdravnik se tega očitno ni spomnil ali pa je je sedel na ušesih, ko so mu predstavili sistem.”

Moja ginekologinja je bila v celotni zgodbi edina oseba, ki mi je dala občutek varnosti. In to sem ji povedala. Žalostno pa je, da pred in za njo sistem ni deloval. Ob enem se seveda zavedam, kakšno srečo imam, da sem v štirih dneh dobila možnost operativne odstranitve predrakavih celic. Zdi se mi absolutno prav, da napišem tudi to in poskušam na celotno zgodbo, ki tudi z enoletno distanco v meni še vedno čustveno tli, gledati tudi skozi bolj pozitivna očala. In ja, govorim o svojem primeru, kako je z drugimi, ne vem. Vem, da je Maša v Ljubljani po posegu dobila dve tipkani strani navodil in da sta pri njej tako priprava kot okrevanje potekali na bistveno bolj prijazen način.

Moja zgodba s HPV seveda ni končana. Februarja letos sem imela prvi redni ginekološki pregled. Septembra me čaka prvi pregled, kjer bodo preverjali tudi morebitno prisotnost HPV. Septembra se bom tudi odločila, če se bom cepila proti HPV. Mimogrede, za to možnost sem izvedela na VAL 202, ne od zdravnice.

Naslednja tri leta bom na imela preglede na pol leta in to je top. Od svojega 16. leta starosti sem ginekologinjo obiskala vsako leto. Ko sem pred petimi leti zamenjala zdravnico (in ustanovo), sem dobila informacijo, da mi “pripada” en pregled z odvzemom brisa vsako tretje leto. Odločila sem se, da si vmesni dve leti plačam. Pregled z odvzemom vzorca brisa stane 20 evrov. Več kot očitno se je splačal, sicer bi se lahko zgodba odvijala drugače.

Epilog

Močno verjamem, da je agonija HPV za menoj. Zavedam se tudi, da moja zgodba ni najbolj tragična zgodba kot morda deluje ta zapis. Sigurno obe poznava številne ljudi, ki so šli ali v tem trenutku hodijo po težji poti zdravstvenih preizkušenj. Ampak je moja zgodba, ki me je pretresla v dno duše in srca. Prvič v življenju sem se zavedala pomena zdravja in prvič sem imela občutek, da moje zdravje ni v mojih rokah. Prav zato sem tako blazno žalostna nad celotno izkušnjo.

Resnično si želim, da naslednjega stavka ne boš nikoli realizirala. Če boš kdaj potrebovala kakšno informacijo ali nasvet, oglasi se mi. Kadarkoli.

Za konec še nekaj stvari, ki ti morda pridejo prav.

Če ti zdravnik sporoči, da na dan operacije prideš tešča, to pomeni, da pred posegom ne smeš jesti in piti tekočine. Jaz sem vedela le za prvo. V življenju sem bila operirana trikrat: prvič pri 4. letih starosti (žrelnica), drugič v prvem razredu osnovne šole (operacija mandljev) in lani HPV. Sori, pač ne vem, kaj točno vključuje termin tešč. Mimogrede, v moji sobi je ležala punca, ki je zjutraj, na dan operacije, pojedla kos torte. Slišala je enake besede kot jaz in tudi ona je bila operirana. Pred menoj.

Poseg z električno zanko NI RUTINSKI, čeprav sem to slišala neštetokrat pred in po operaciji. Noben poseg pod splošno (ali lokalno) anestezijo ni rutinski za pacientko. Sploh, če je to prva takšna izkušnja. Rutinski je za zdravnika in operacijsko ekipo, ki jih izvajajo dnevno.

Če je le možno zdravniku postavi čim več vprašanj. Povej, kakšen je tvoj življenjski stil, da bo znal oceniti, kaj v tvojem svetu pomeni počivanje. Ljudje smo namreč različni.

Če zdravnika ali osebja ne poznaš (kot je bilo v mojem primeru), prosi, da se ti predstavijo. Očitno se v našem zdravstvenem sistemu niso naučili, da se predstavijo: osebno, po telefonu ali s podpisom v e-sporočilu. S tem se izogneš trenutkom, ko dobiš vprašanje: “Kdo vam je pa to rekel?”

In nenazadnje, najdi si podporno skupino ljudi, ki imajo informacije iz prve roke. Ne predaj se internetu. Še enkrat, kadarkoli mi lahko pišeš na hello@ninagaspari.com. Če bom znala pomagati, ti bom z največjim veseljem. In predvsem: drage moje, hodite na redne preglede!

Fotografije sem prenesla s strani: https://unsplash.com/
Post Tags:
PREV

Družba, ki jo je strah življenja

NEXT

Kaj je vedno v moji torbi

  • Mina
    REPLY

    Najprej čestitam za pogum in deljenje zgodbe. Žal cepivo za hpv ne učinkuje, ko je virus že prisoten v telesu..

    Lp

    30/05/2019
    • Mina, hvala za tvoje sporočilo. Vsekakor se bom pred odločitvijo o cepljenju pozanimala in preverila na več koncih. Hvala ti za lepe želje, lep dan ti želim, Nina

      30/05/2019
  • nina
    REPLY

    uf, sem mislila, da sem edina, ki imam tako smolo z zdravstvom. spomladi so se mi po spontanem splavu pojavile komplikacije. dobila sem tri razlicna mnenja v enem dnevu v isti hiši in navodilo ‘naj se sama odločim’. nisem zdravnik, kako naj se odločim?! na dan operacije sem se tešča (gospa, ki je bila z mano v sobi je zjutraj pojedla napolitanko in je morala na operacijo čakat 6ur!) prijavila v sprejemni pisarni z navodili, da naj za nekaj trenutkov počakam v čakalnici. čakala sem 3 ure, dokler me ena sestra ni opazila, ki je šla 10x mimo in ji je bilo čudno zakaj čakam toliko časa (teden prej sem čakala še dlje!). ko so me operacijski sobi polegli, je anesteziologinja zdrdrala podatke o meni, ki so bili napačni. ko sem jo panično popravila, je začela nadirat zdravnico, ki je zbežala iz operacijske! predstavljaj si moj obup. potem se mi je anesteziologinja smejala, ker še dojim 18mesecnega otroka. potem se nic vec ne spomnem, ker anestezija. na sreco se mi je zdravnica prisla opravicit, a vseeno ostaja izkusnja. da o postojnski porodnisnici sploh ne zacnem, ko sestra ni verjela, da imam tako hitro popadke in sem skoraj na stopnicah rodila, ko sem se sama odpravila v porodno sobo do zdravnika.. in kako so me babice puscale samo v porodni sobi, pa ceprav sem jih rotila, da me je strah. ko pa so mi otroka ozivljali in odpeljali v ljubljano, so se mi pa vse hodile opravicevat.. na sreco sem dosti zdrava, ampak zadnja leta je zdravstvo postala moja nocna mora..

    07/11/2019
    • Draga Nina, nimam besed. Resnično, nimam besed. Odnos, ki se prepogosto ponavlja med paciantom in zdravnikom (in zdravniškim osebjem) je katastrofalen. Sploh ne vem, kaj bi dodala ob tvojem zapisu, ker sem enostavno šokirana. Pa ob enem ne presenečena. Zgodb, ki jih dobivam kot odgovor na ta zapis je za eno morje, ena bolj grozna od druge. Ob enem ugotavljam, da je bila moja lanskoletna izkušnja, ki sem jo tukaj zapisala, med “boljšimi in pozitivnejšimi”, potem si lahko predstavljaš, kaj vse sem dobila. Blazno mi je hudo, ko vidim in prebiram besede in zgodbe, kot je tvoja. To se pač ne bi smelo dogajati. Pika. Upam, da si dobro, želim ti … vsega. Lahko se sliši klišejsko, ampak ob takšnih izkušnjah vidim, kako blazno močne smo in kakšne borke živijo v nas. Bi bilo pa lepo do tega spoznanja priti drugače. Pošiljam objem v tvojo smer. Nina

      09/11/2019

LEAVE A COMMENT