Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Z invisalign do lepega nasmeha

Pot do lepega nasmeha

Hočem ali nočem, moje življenje je bilo od samega začetka tako ali drugače povezano z zobmi. Veliko prvih spominom na svoje otroštvo (poleg tistega, ko sem uspešno splezala čez ograjo in zbežala iz postelje preden sem sploh znala hoditi) je povezanih s smejanjem na stolu pri zobozdravniku. Veš, imela sem najboljšega zobozdravnika na svetu, ki je imel poleg te službe še eno krasno poslanstvo: bil je moj dedek. Moj odnos z zobozdravniki se je kmalu po njegovi upokojitvi sfižil do te mere, da jih enostavno nisem želela več obiskovati. Danes se spet rada usedem na njihov stol. A do tega me je vodila težka pot premagovanja strahu in vzpostavitve novega zaupanja.

Z invisalign do lepega nasmeha

Moji prvi spomini na obiske pri zobozdravniku so krasni. Navadno me je k njemu pripeljal oči. Moj zobozdravnik, poznan tudi kot moj dedek Vlado, je imel ordinacijo v zdravstvenem domu v Kranju. Imela sem srečo in ujela nekaj zadnjih let, preden se je podal na zasluženo upokojitev. Seveda mi dedi Vlado takrat ni vrtal v zobe ali opravljal drugih, pogosto bolečih, stvari. Navadno mi je dovolil, da sem sama skočila na ogromen stol, odprla usta, on pa se je pretvarjal, kako mi popravlja najbolj zapletene možne scenarije.

Z dedi Vladotom sva se veliko igrala. Če ne na njegovem zobozdravstvenem stolu, pa na Pokljuki, ko sva šla nabirati gobe. Dedi Vlado je poznal vse gobe. Vse, čisto zares. Bil je čisto prava encikopedija na dveh nogah in bil je daleč najbolj pameten človek, ki sem ga kadarkoli imela čast poznati. Poleg tega, da je govoril več kot deset jezikov (nekaterih, na primer švedščine, se je učil z branjem slovarja), me je naučil igrati šah in poskrbel, da sem vedno našla celo košaro gob. Četudi mi je v pokljuške gozdove “skril” gobe, ki jih je prejšnji dan naredil iz mojega plastelina. Dedi Vlado je bil car.

Hvaležna sem mu, da se je moj odnos z zobozdravnikom začel na prijeten način. Nikoli me ni bilo strah skočiti na njegov stol in vedno sem za nagrado, ker sem bila pridna in pogumna, dobila zvezdice. Dedi Vlado mi je naredil nekaj srebrnih plombic (tiste, ki jih danes po pospešenem postopku odstranjujemo iz svojih ust, takrat pa so bile nekaj čisto normalnega), ki jih je zaprl v majhno plastično epruvetko, da sem jih vzela domov. Ta pravljica o krasnih obiskih pri zobarju se je zaključila tisti trenutek, ko smo se z družino preselili na obalo. Imela sem 12 let in spoznala sem šolskega “mesarja”.

Z invisalign do lepega nasmeha

Ko se v enem trenutku vse spremeni in se rodi nepopisen strah

Šesti razred osnovne šole sem začela obiskovati v Luciji pri Portorožu in v šoli smo imeli zobozdravnika. Nikoli nisem pomislila na to, da ne bi stopila v njegovo šolsko ordinacijo. Imela sem namreč krasne izkušnje z zobozdravniki. Do takrat.

Spomnim se trenutka, ko so me prvič poklicali v šolsko ordinacijo. Mirno sem se usedla na njegov stol, odprla usta, zobozdravnik je v roke prijel neko orodje, začel peti Hajde da ludujemo (true story) in mi v dveh zamahih spulil dva mlečna zoba. Na suho! Brez injekcije, brez protibolečinskega spreja. Na živo.

Nato je v moja krvaveča usta natlačil vato (oprosti, vem, zelo grafično, a želim ti prikazati, zakaj sem nato leta trpela s strahom pred ponovnimi obiski) in se umaknil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Usta sem imela vedno bolj polna, nikogar ni bilo, da bi to opazil, zato sem v enem trenutku pljunila vse na tla in zakričala. In to, dragi moj, je bil moj zadnji obisk pri tem mesarju, saj sta starša morala nato šoli napisati sporočilo, da bom hodila drugam.

Z invisalign do lepega nasmeha
Z invisalign do lepega nasmeha

Napad panike v čakalnici

V najstniških letih sem hodila k zobarici v Koper, ki je bila tudi naša soseda. Pri njej mi je bilo najbolj všeč to, da je imela vedno na voljo močne injekcije. Kljub temu se nisem veselila obiskov in, če je bilo le možno, sem do nje skočila enkrat na dve, celo tri, leta.

Spomnim se konkretnega obiska, ko sem v njeni čakalnici čakala na klic. V meni se je med čakanjem razvil neopisljiv strah. Čakalnica je bila polna ljudi, ki so čakali tudi na druge, sosednje zdravnike. V nekem trenutku se je siceršnje klepetanje, ki je potekalo okoli mene, umirilo. Kot da bi v trenutku iz čakalnice izginili vsi ljudje. Seveda so bili vsi še vedno tam, le jaz sem … izgubila sluh! Dobesedno, v trenutku sem oglušela.

Čeprav danes vem, da je šlo za napad panike, si tega takrat nisem znala tako razložiti. Po licih so mi tekle solze in umirila sem se šele takrat, ko so se vnovič odprla vrata in sem slišala svoje ime. Sestra me je klicala trikrat.

Z invisalign do lepega nasmeha

Nenehno skelenje v ustih in odkrivanje vzroka

V tem času sem pri sebi opazila, da moji zobje postajajo občutljivi. Če sem spila kozarec limonade, so me zobje skeleli še nekaj dni. Podobno je bilo, če se ugriznila v sladoled. Zobozdravnica v Kopru mi je takrat svetovala, naj se tem jedem in pijačam enostavno izognem. Dejansko pa se je takrat začela razvijati težavo, s katero se ukvarjam zadnjih 7 let in o kateri, če me spremljaš, govorim že nekaj časa. Bruksizem.

Bruksizem je izredno pogost pojav, s katerim se sooča tudi do 80% prebivalstva. Stikanje ali škrtanje z zobmi je večinoma nezaveden pojav, ki se najpogosteje odvija ponoči. Nezdravljen bruksizem (pri meni je od prvih znakov do dejanske diagnoze in začetka zdravljenja minilo 15 let!) lahko vodi do obrabe zob, bolečin v čeljustnem sklepu, glavobolov, zlomljenih ustnih zalivk, prevlek in v skrajnih primerih obrabljenih in popokanih zob. S slednjim se soočam jaz.

Diagnozo bruksizma sem dobila pred sedmimi leti, ko sem zamenjala zobozdravnika. Po hitrem postopku sem dobila silikonski ščitnik, ki sem ga morala nositi vsako noč na zgornjem loku zob. Zaradi poškodb na zgodnjih prednjih zobeh (enicah), ki sem jih čutila že v najstniških letih, sem bila postavljena pred dejstvo, da je najboljša rešitev namestitev zaščitnih prevlek ali lusk. Poleg tega, da se je v 15 letih skelenje zob le še slabšalo in postajalo resnično boleče, se je v tem času poslabšal tudi izgled mojih prednjih zob, ki so kazala na obrabo in poškodbe sklenine.

Z invisalign do lepega nasmeha

Od izgube sluha do premagovanja strahu

En obisk pri novem zobozdravniku je zadostoval, da sem se morala soočiti s strahom in ga premagati. Skelenje in bolečina sta bila resnično zoprna, prav tako me je začel motiti izgled zob. Ugotovila sem, da se veliko manj smejim, da si ob smejanju usta zakrivam z roko in da moj nasmeh resnično ni iz srca.

Pred menoj je bila odločitev o posegu, ki je bil potreben za namestitev lusk. Poseg je predvideval nekajurno sedenje na stolu pri zobozdravniku, ki je (v neskončnost) brusil moji zgornji enki. Še danes mi ni povsem jasno, kako sem se upala sprejeti to odločitev in stopiti na pot zdravljenja. Verjetno je bilo ključno zaupanje v zobozdravnika in dejstvo, da je imel pri sebi konjske injekcije. V dveh dneh, kolikor je trajalo brušenje in modeliranje zob, nisem čutila bolečine. V enem trenutku mi je šlo celo na smeh in v mislih sem si pela Hajde da ludujemo.

Po drugem dnevu brušenja sem šla domov in se za tri dni (v tem času so se izdelovale moje luske) zaprla pred svetom. Pogled na obrušene zobe res ni prijeten, verjemi. Sledilo je nameščanje, ki je bilo sicer dokaj neprijetno, ampak spet mi je družbo delal moj sipmatičen zobar Sergej (h kateremu hodi pol Ljubljane, gotovo tudi kdo od vas, dragi bralci) in njegove krasne protibolečinske injekcije. Ob prvem pogledu na moj novi nasmeh mi je, priznam, padel mrak na oči. Imela sem občutek, da se z Lune vidi, da imam drugačne zobe in nekaj časa je minilo, da sem se jih navadila. Skelenje in bolečina sta bili stvar preteklosti, še vedno pa sem imela težave s škrtanjem zob in posledično izredno uničenim zobem, ki so bili na več delih popokani.

Z invisalign do lepega nasmeha

Ponovno srečanje s sošolcem iz gimnazije

Pred tremi leti sem dobila klic. Spomnim se, da sem sedela v svoji pisarni, ko je zazvonil telefon in na njem ime Gregor Može (tukaj najdeš zanimiv klepet, ki sva ga opravila decembra). Gregor je moj sošolec iz gimnazije in zadnjo informacijo, ki sem jo imela o njem je, da z družino živi v Londonu. Dvignila sem telefon in po prvih stavkih, v katerih sva si izmenjala hiter pregled zadnjih let življenja na moji in njegovi strani, mi je povedal, da je v Postojni pravkar odprl specializirano ortodontsko ordinacijo Orto MG.

Dobila sva se na pijači v Ljubljani in naslednjih nekaj mesecev sem mu pomagala pri pripravi vsebin za novo spletno mesto, organizirala video in foto snemanja in poskrbela za uradno otvoritev ter predstavitev Gregorjeve zgodbe v medijih. Na enem od najinih sestankov ob zajtrku sredi Ljubljane, si ni mogel pomagati in mi rekel: “Ti, a veš, te luske bi lahko imela lepše narejene in jaz ti lahko pomagam, da boš imela lepši, naravnejši nasmeh.” Gregorju nisem povedala, da imam luske in do mojih težav z bruksizmov tudi nisva prišla. Kako hudiča je vedel, da imam luske?

S tega srečanja sem odšla s polno glavo vprašanj in misli, ki so me vodile na prvi obisk v vlogi njegove pacientke. Ob podrobnejšem pregledu je tudi Gregor ugotovil, da je stanje mojih zob v zelo slabem stanju. Poleg bruksizma pa je na poškodbe vplival tudi nepravilen ugriz, pri katerem so bili zgornji zobje potisnjeni krepko čez spodnje in s tem povzročali dodatne obrabe na zunanji strani spodnjega zobnega loka.

Gregor je opazil še dve težavi, ki jih sama nisem nikoli. Prednja zgornja zoba, na katerih imam luske, sta v osnovi obrnjena na notri in sta postavljena v trikotni položaj. To bi ob ortodontskem zdravljenju z aparatom predstavljalo večji izziv, kot sva si mislila na začetku. Na voljo sem imela dve možnosti: začasno odstranitev obeh lusk in namestitev začasnih. S tem bi omogočila, da se “originalna” zoba poravnata. Ob enem pa bi to pomenilo tudi to, da bi imela eno leto precej opazno rešitev in posledično bi se verjetno vrnila v čase skrivanja nasmeha.

Druga možnost je bilo zdravljenje s folijami invisalign, pri čemer sem takoj dobila tudi informacijo, da bom ob zaključku ortodontskega zdravljenja potrebovala zamenjavo obeh lusk. Odločila sem se za slednje.

Druga težava, ki mi jo je skozi postavitev načrta ortodontskega zdravljenja pokazal Gregor, je bil izgled mojega nasmeha pred in po zdravljenju z invisalign folijami. Nikoli nisem opazila, da sta oba loka mojih zob izredno ozka. To pomeni, da se ob širokem nasmehu ne vidi stranskega dela zobnega loka, saj ga zgrivajo prednji zobje. Moje zdravljenje torej, poleg postavitve zob v bolj funkcionalen ugriz, ki v prihodnosti ne bo več povzročal dodatnih poškodb na zobeh, poteka tudi v smeri, da dobim širok nasmeh, ki bo pokazal vse zobe. No, več “njih”.

Z invisalign do lepega nasmeha

Ko te zdravi umetna inteligenca

Nikoli nisem razumela fenomena umetne inteligence in kako naj bi to zgledalo v realnosti. No, zdaj vem. Ko sem se novembra usedla na Gregorjev stol, mi je ob prvem obisku najprej digitalno poslikal moja zobna loka. Včasih so ortodonti in zobozdravniki vzeli “glinast” odtis, danes vse to poteka bistveno hitreje in prijetneje, rezultat pa je 3D odtis, ki predstavlja začeno situacijo pred samim zdravljenjem.

Gregor je na podlagi mojega odtisa zarisal pot mojega ortodontskega zdravljenja do končnega izgleda, ki sem ga videla ob drugem obisku pri njem. Pri tem je seveda upošteval moji luski in širjenje obeh lokov čeljusti v širši nasmeh. Skeniran izris in svoj ortodontski načrt je poslal na invisalign, tam pa so na polagi prejetega pripravili vse folije za učinkovito zdravljenje. V začetku lanskega novembra mi je Gregor na zobe namestil “zatiče”, ki invisalign folije držijo na mojih zobeh. Prav ti majhni trikotniki so mrda najbolj opazni na tem tipu zobnega aparata, sicer pa je invisalign praktično neviden.

Kje je zdaj tista umetna inteligenca? Gregor ima od novembra, torej od začetka mojega zdravljenja, pri sebi vse folije, ki jih bom potrebovala do končnega cilja, torej do predvidoma letošnjega novembra. Tehnologija vnaprej pripravi in predvidi vsak korak, ki ga mora pacient opraviti do cilja. Saj se ne zdi samo meni to noro briljantno?!

Kako poteka zdravljenje?

Z Gregorjem se vidiva vsakih 6 tednov. Gregor preveri stanje in točko, na kateri se nahajam na svoji poti do lepšega in bolj zdravega nasmeha. Nato mi preda folije za naslednjih nekaj menjav, ostale obdrži pri sebi. Folije si menjam vsakih 10 dni. Nosim jih vsak dan, snamem si jih le takrat, ko jem ali pijem čaj oziroma kavo.

Opazila sem, da zaradi lenobe, saj se mi folij ne da odstranjevati prepogosto (čeprav je to zelo enostavno in neboleče), jem le takrat, ko si pripravim obrok. Bistveno manj posegam po vmesnih snackih ali kavi, čaju. Spijem eno kavo na dan, zjutraj ob zajtrku. Sladkih pijač ne pijem, tudi z alkoholom sva, razen treh izrednih situacij v 2019, zaključila.

Nošenje invisalign zobnega aparata je presenetljivo neboleče. Dejansko sem pričakovala, da bom čutila bolečino ali neprijetne pritiske, a temu ni bilo tako. Občasno sicer ob menjavi folij čutim napetost, a nikoli toliko, da bi vzela aspirin. Pa zase vem, da je moj bolečinski prag izredno nizek. V teh prvih mesecih (pravkar sem stopila čez polovico poti, ki jo moram prehoditi) sem opazila nekaj, kar mi povzroča nekaj živčnosti. Dokler se nisem začela zdraviti z invisalignom sem bila prepričana, da zobe stikam le ponoči. Žal temu ni tako. Pogosto se čez dan zalotim, da čeljusti tiščim skupaj. Največkrat se to zgodi, ko delam ali med treningom. V času, ki me loči do zaključka zdravljenja, morava tako z Gregorjem še ugotoviti, kako se bom po koncu zdravljenja soočila s to težavo. Gotovo je nekaj: ščitnik za zobe bom nosila ponoči, nagibam pa se tudi k temu, da bi ga, vsaj občasno, nosila tudi podnevi.

Zaključna misel

Ko sem prejšnji teden svoj sledilke in sledilce vprašala, česa jih je najbolj strah, sem prejela prek 100 odgovorov. Če pomislim na strah in moje strahove, hitro trčim ob strah pred zobozdravnikom. Strah se je rodil v nekaj minutah, na stolu pri zobozdravniku na osnovni šoli v Luciji. Strah je zahrbtna reč, ki lahko pusti veliko posledic. Psihičnih in, v tem primeru, tudi fizičnih. Izredno prikrito lahko poseže v življenje in ga korenito zaznamuje.

S strahom in njegovim premagovanjem se zadnje mesece veliko ukvarjam. Dolgo časa se že zavedam, da sem bila skozi svoje življenje vedno tako ali drugače prepletena s svojimi strahovi. Pogosto tako zelo, da sem sprejemala odločitve, ki so se na dolgi rok izkazale za napačne in škodljive. Naslednji zapis, ki ga pišem že nekaj tednov in mi nikakor ne stečejo misli, bo namenjen strahu. In obljubim ti, da ga kmalu objavim.

Iz zgodbe o moji poti do lepega nasmeha, po kateri de facto hodim celo življenje, sem se naučila tudi to, da je strahu treba pogledati v oči. Globoko v oči. Takrat postane nekoliko manjši in bolj obvladljiv. Če temu pomaga še kakšna protibolečinska injekcija, tudi v redu.

* Iskala in iskala sem fotke, kjer bi se lahko videlo, kako se je moj nasmeh razvijal skozi čas. Našla sem dve iz svoje preteklosti. Bolj kot nasmeh se morda vidi predvsem to, kako se človek lahko “pomlajuje” skozi leta, ki tečejo, tudi zaradi zadovoljnega nasmeha. Smejim se ob opazovanju sebe v zgodnjih dvajsetih in tridesetih letih in se ob enem čudim, kako hudiča bi lahko to starost obrnila na glavo. Ja, danes se v svoji koži počutim bistveno bolje, to pa se opazi tudi na nasmehu. Kaj šele bo, ko odstranim invisalign 😉

PREV

Zakaj mi pod tušem družbo dela evkaliptus

NEXT

Kaj je meditacija?

LEAVE A COMMENT