Mljet

Vodič po Mljetu

Majsko aprilsko vreme je glavni razlog, da se tega zapisa lotevam tako pozno. Enostavno se nikakor ne uspem premakniti v pomladno-poletni vibe in misli na prvomajsko potepanje po Mljetu, kjer sem iskala prve tople žarke, se mi zdijo tako zelo oddaljene. A bodiva iskreni: poletje je pred vrati. Kljub  temu, da v tem trenutku, ko s prsti božam tipkovnico in pišem ta zapis, nevitne dežne kaplje veselo skakljajo po oknu in namakajo mojo teraso. Če (tako kot jaz) v mislih in koledarju že veselo razmišljaš o poletju, ti današnji zapis lahko pride prav pri načrtovanju letošnjih potepanj.

Mljet

Intro

Kot vsaka prava Slovenka, sem tudi jaz v otroštvu z družino med poletnimi počitnicami obiskovala hrvaške otoke. Če me spomin ne vara, smo skozi leta prilezli do Paga, južneje pa nismo šli. Tam nekje v začetku študentskih let smo enkrat s prijatelji skočili na Brač. Na začetku svoje samostojne podjetniške poti, sem bila z družbo na izlivu Neretve, kjer so kolegi pridno kajtali, jaz pa sem posedala v lokalu in se čudila nad njihovimi vragolijami tam nekje med zemljo in zrakom.

Dlje od Neretve nisem prilezla. No, do letošnjih prvomajskih praznikov, ko sem se končno približala Dubrovniku, ki že dolgo čaka na kljukico na moji bucket listi. O Mljetu ne vem veliko in vse informacije sem dobila od Gruše, ki je tam praktično domačinka. Verjetno ni boljše osebe, s katero bi lahko šla prvič na ta najbolj južni otok v Dalmaciji.

Pot naju je vodila do doline Neretve in meje z Bosno in Hercegovino. Ob vnovičnem prečkanju in vstopu na hrvaško ozemlje, sva prišli do polotoka Pelješač, v kraj Ston, kjer sva prespali prvo noč. Zbudili sva se v hladno in deževno torkovo jutro, na hitro skočili na ogled mesteca in njegovega neverjetnega obzidja, ki se dviga nad njim. Mrzel veter, ki je skozi ozke ulice rimske naselbine, danes poznane pod imenom Ston, je pridobival na moči in postajal vse hladnejši. Skočili sva v avto in se odpravili proti pristanišču Prapratno, kjer naju je že čakal trajekt za Mljet.

Topla predjed – slasten začetek

Slaba ura vožnje je minila hitro, ob smehu in pogledih na nostalgično notranjost trajekta, ki naju je zibajoče pripeljala do Sobre na otoku Mljet. Prva postaja je bila črna rižota. Marijina Konoba  v Prožurski Luki je ob poletnih večerih polna ljudi, na torkovo jutro, ki je obkljukalo tudi zadnji aprilski dan v tem letu, pa sva bili v njej sami. S sten so se smejali uokvirjeni zadovoljni obrazi gostov, med njimi tudi Bono Vox iz U2, ki so le še potrjevali Grušino besedo, da se tukaj splača ustaviti. Zadnjo potrditev je v obliki sklede črne rižote je zagotovil še kuhar.

Črna rižota Mljet

Hladna predjed – prvi pogledi na Mljet

Sledila je pot čez otok. Mljet je osmi največji otok v Jadranu. Dolg je 37 kilometrov, njegova širina pa ne presega treh kilometrov. Pot do kraja Polače, kjer sva spali naslednjih nekaj dni, naju je peljala skozi izrazito gosto posejan gozd, ki ni tipičen za hrvaške otoke. Tretjino otoka pokriva Nacionalni park, ki je bil ustanovljen leta 1960. Gre za najstarejši “obmorski” nacionalni park v Mediteranu. Čeprav se otok razprostira na mogočnih 54 kvadratnih kilometrov, na Mljetu živi le nekaj več kot 1.000 prebivalcev. To in njegova neverjeno neokrnjena narava sta gotovo ključna čara, ki navdušujeta turiste od blizu in daleč. Mljet se poteguje tudi za prestižno mesto najbolj zelenega otoka na svetu, k temu pa pripomorejo tudi boljše zavednaje za varovanje okolja, predvsem v predelu nacionalnega parka. Tam so turistom na voljo električne ladjice, ki te odpeljejo na odkrivanje Velikega in Malega jezera.

Slani jezeri, ki se nahajata v nacionalnem parku, sta eni od najbolj priljubljenih točk, vrednih obiska. Sprehajalne poti ob jezeru so krasne za dolge sprehode ali odkrivanje s kolesom, ki so na voljo za najem.

Glavna jed – bogata zgodovina

Preden se ustaviva na nekaj točkah, vrednih ogleda, poglejva še nekoliko v zgodovino in med legende, ki so doma na tem krasnem otoku. Prvi zapisi o Mljetu segajo v 6. stoletje p. n. št. Grški zapisi govorijo zgodbo antičnih mornarjev, ki so se na svojih poteh po Jadranu ustavili tudi na Mljetu. Številna kasnejša odkritja potopljenih antičnih ladij, bogatih a amforami in drugim dragocenim tovorom, pričajo zgodbe okrivanj in tekmovanj po trgovskih poteh Jadrana.

Otok so najprej naselili Iliri, kasneje so se pridružili Grki, ki so se na poti proti otoku Lumbarda (današnja Korčula) na Mljetu ustavili ob slabem vremenu. Velik pečat so na otoku pustili tudi Rimljani. Ena od njihovih palač, ki se je ohranila do danes, stoji na robu vasi Polače. Po odhodu Grkov in Rimljanov so se na otoku v 12. stoletju naselili benediktinci iz italijanske pokrajine Apulia, ki so v začetku stoletja postali fevdali gospodarji otoka. Srbski knez Desa jim je v čast podaril cerkev in samostan sv. Marije, ki stoji na majhnem otočku na Velikem jezeru. Do otoka lahko prideš z eno od že omenjenih električnih ladjic.

Mljet je skozi zgodovino nosil veliko imen. Grki so ga poimenovali Melita, ki v grškem in latinskem jeziku pomeni med. Kasneje so se menjavala imena Meleta, Mleta, la Melida, Melta, celo Malta. Skozi stoletja se je nato ohranilo slovansko ime Mljet, s katerim še danes navdušuje obiskovalce.

V času avstro-ogrskega cesarstva so na otoku poselili mungose in s tem načrtno iztrebili številno populacijo strupenih kač, ki je do leta 1910 kraljevala otoku. Mljet ima bogato naravo in živalski svet. Na otok so v času pred začetkom prve svetovne vojne naselili še jelene, muflone, zajce in fazane, izredno bogat pa je tudi morski živež – od jastogov do tisočerih rib, rakov in školjk.

Mljet je pravi raj za rastline in jaz si ga bom gotovo najbolj zapomnila po divjem koromaču, ki s svojo značilno rumeno barvo svetov kraljuje na otoku. Sprehod po pomladnem otoku ponuja nešteto zelišč in sezonskih rastlin – od divjih špargljev do origana, timijana in … koromača seveda.

Prva sladica – legende

Mljet je tudi prava zakladnica legend. Ena od najbolj znanih je tista o kralju grškega otoka Itaka Odiseju. Odisej je junak Homerjevega epa Odiseja, ki govori o junaku trojanske vojne. Se še spomniš, ko smo se v šoli učili o trojanskem konju, v katerega so se skrili vojaki in s tem premagali nasprotnike? Prav trojanski konj, ki še danes velja za sinonim preračunljive zmage, je bil domislica Odiseja, spretnega in pogumnega vojaka, ki je s svojo modrostjo stal ob boku grškim bogovom. Po koncu vojne, se Odisej odpravi domov na Itako. Zaradi zamer, ki si jih je ustvaril pri nekaterih bogovih, se njegovo potovanje zaplete in traja celo desetletje. Med svojo potjo domov naj bi se po legendi Odisej ustavil tudi na današnjem otoku Mljetu, kjer si danes lahko ogledaš Odisejevo jamo. Nahaja se na južnem delu otoka, tik ob kraju Babino Polje. Tukaj naj bi Odisej padel v past nimfe Kalipso, ki je kraljevala otoku. V zadnjem času so strokovnjaki to legendo sicer nekoliko ovrgli in kraj dogajanja z Mljeta prestavili na Malto.

Odisejeva jama je slikovit del otoka, ki ponuja čudovit razgled na bližnje klife, s katerih poleti skačejo najbolj pogumni. V votlino lahko tudi zaplavaš z zunanjega dela in v njej najdeš čudovite odtenke kristalno čiste vode.

Sladica – nujno si oglej

Mljet je poseben otok s posebnimi ljudmi za posebne ljudi. Če se znajdeš na njem, si vzemi čas za spontano odrivanje neokrnjene narave in krasnih vasic, ki so posejanje po otoku. Babino Polje je “prestolnica” otoka. Z nekaj manj kot 300 prebivalci je tukaj sedež otoške policije in edine šole na otoku. Polače so simpatično pristaniško mestece, v katerem so se ustavili tudi Rimljani. V času mojega obiska je bilo še zasapano, poleti pa se v čudovit zaliv zateče na desetine jadrnic, ki z belino praktično prekrijejo kristalno modrino morja. Na drugi strani hriba je vas Pomena, v katerem stoji edini hotel na otoku. Ribiška vas je dom simpatični gostilnici Nine, kjer poleg širokega nabora sveže ulovljenih rob in rakov, razvaja s krasno hobotnico v solati in okusnim domačim kozji sirom v olju – specialiteti otoka. Vasica Goveđari leži v zaledju in je edino večje naselje v nacionalnem parku. Dviga se nad Velikim jezerom in s svojo značilno kamnito arhitekturo dodaja lep odtenek siceršnji zeleni barvi. Ob odkrivanju slanih jezer skoči do vasice Soline, ki se nahaja na stiku Velikega jezera in morja.

Če skočiš na južni del otoka, se ustavi na plažo Saplunara, ki je odlična, če so ti všeč peščene plaže. Slamnati dežniki, ki so posejani po njej, pa dajejo (še za odtenek večji) tropski pridih. Tik nad plažo se med drevesi nahaj simpatičen bar, ki pa je bil ob mojem obisku poln nasmejanih delavcev, ki se že pridno pripravljajo na novo sezono. Govori se, da je fino.

Preden pritisne poletna vročina skoči še na Montokuc, ki ponuja krasen pogled na jezera, severni in južni del otoka. Prav na Montokucu je nastala tudi naslovna fotka tega zapisa.

Outro – travarica

Vesela sem, da sva se z otokom Mljet prvič srečala v pomladnih mesecih, ko je vreme še zahtevalo dolge rokave in otok ni bil zasičen s turisti. Narava in ljudje so se počasi prebudili iz dolgega zimskega spanca in otok je zacvetel s svojo krasno energijo. Bogata narava, ki je ujeta tudi v tisoč in en okus domače zvarjenih travaric (in teh je bilo v nekaj dneh resnično (pre)več, čeprav ob morju tečejo čisto drugače kot na celini), odlična hrana, prijazni in nasmejani ljudje in legendarna zgodovina, ki se je sprehodila po otoku skozi stoletja, te ne pustijo še dolgo po tem, ko se vrneš domov in stopiš v svoj vsakdan. Z odmevajočo glavo (hvala travarice) sva se v soboto dopoldan podali proti domu. Tam okoli polotoka Pelješac se mi je pogled še zadnjič obrnil proti Mljetu, ki se ga ni več videlo. Školjčišča, ki so na gosto posejana med Pelješacem in celino, so prekrila zadnji pogled na morsko modrino. Takrat sem se spomnila, da bo kmalu čas, da skočim na svoj happy place … mojo skalo na Krku, kjer je morje prav tako turkizno. Poletje, kje si?!

Mljet

Post Tags:
PREV

Vodič za pisanje dnevnika

NEXT

Družba, ki jo je strah življenja

LEAVE A COMMENT