Nina Gaspari bel logo
Search
Kategorije zapisov
Zadnje objave
Vse o frustracijah

Vse o mojih frustracijah

Že nekaj časa se spravljam k pisanju tega zapisa. Bolj zaradi pomanjkanja časa za pisanje svojih vsebin (leto se je začelo zelo intenzivno) kot tega, da imam o tem težavo govoriti na glas. Verjetno med nami ni junaka, ki ne bi imel vsak ene (telesne ali karakterne) frustracije. To je povsem normalen pojav, pomembno pa je, kako se jih lotiš in kako jih presežeš. V tem zapisu ti bom razkrila nekaj svojih (telesnih) frustracij, odgovorila na blazno popularno vprašanje “zakaj tolikokrat slikaš svoje noge” in načine, kako se šla prek njih in se jih (skorajda) osvobodila.

Ok, imam točno tri velike frustracije oziroma posebnosti na mojem telesu, ki sem jih dolgo skrivala, prikrivala in se jih občasno celo sramovala. Noge (točneje stopala, še bolj natančno prste na nogah), roke in nos.

Prav vse tri izhajajo iz otroštva. Če se prehodim po spominu, se je vse skupaj začelo že v prvih razredih osnovne šole (to velja za noge in roke, nos se je pridružil kasneje).

Pa pojdiva po vrsti.

Zakaj tako pogosto slikam svoje noge

Noge

S svojimi nogami, točneje stopali, imam precej zanimivo preteklost. Najprej naj povem, da sem po starših podedovala najbolj bedne stvari. Po mami (sori mami) obliko nohtov in predvsem nohta na obeh mezinčkih, ki mi rasteta tako, da se zvijata na gor in nazaj. Res je bizarno in blazno težko opisati. Zato nohta na mezinčkih vedno strižem “na minimum” in jih ne morem imeti nalakiranih, ker lak enostavno takoj odpade. Ko grem na pedikuro vedno rečem, da si zaslužim 20% popust 😉

Po očiju in njegovi mami sem podedovala še krasno anatomsko posebnost stopal. Tako imam izrazito zadnjo kost nad peto, ki mi povzroča veliko težav pri izbiri čevljev. Potem sta tu še notranji kosti pod palca, ki mi iz leta v leto bolj štrlita in moji stopali potiskata navzven. To pomeni, da me v prihodnosti čaka težka operacija stopal, pri kateri mi bodo brusili obe kosti in mi naredili večen spomin z brazgotinama. Da o tem, da me čaka nekaj mesecev hoje na berglah, niti ne razpravljam.

Moje frustracije z nogami oziroma prsti so svoj vrhunec doživele med poletji, ko sem kot študentka delala na blagajni strunjanske plaže. Celo poletje se nosila Yellow Cab sandale (kdo se jih spomni??), ki so seveda zapirale pogled na moje prste. Tako sem imela nekaj poletij zapored noge vedno s soncem lepo obarvane (beri: bele kot jogurt).

Spomnim se nekega poletja, ko sem imela crush za Andrejem, ki je nato sicer postal moj dobri prijatelj (te zgodbe ne pozna niti on 😉 ). Prišel je na plažo in me povebil, da se mu pridružim na pomolu, ko zaključim z delom. Kap me je. Dvakrat. Prvič zato, ker me je povabil, da se mu pridružim (res sem bila zacopana vanj), drugič zato, ker nisem vedela, kako hudiča bom pred njim skrila noge in se šla kopat v morje?

Po koncu delovnika sem skočila proti pomolu. Andrej se je s pomola zagnal v vodo. Ko sem videla, da je na dovolj veliki razdalji, sem se hitro sezula in stekla proti stopnicam. Tako hitro sem hotela v vodo, da bi skrila noge pred njim, da sem na koncu uspešno spregledala mokro površino pomola in padla na rit. Tako močno, da se nisem mogla pobrati. Andrej je prihitel in mi pomagal vstati. Seveda ni opazil nog. Ali moje frustracije.

Zakaj slikam svoje noge

Zakaj torej slikam svoje noge?

Slikanje nog v mojem svetu ni zgolj trend, ki sem ga pobrala na Instagramu. S tem sem, na začetku precej nezavedno, začela zdraviti svojo frustracijo z nogami.

Začelo se je pred nekaj leti, ko sem delala za projekt Odprta kuhna. Vsak petek (in kasneje sobote, ko smo gostovali v Celju in kasneje Kopru) sem cel dan preživela med stojnicami na Pogačarjevem trgu. Poleti je bila vročina brutalna in nujna je bila pravilna izbira kakovostnih sandal. Če bi me kakšno leto prej kdo vprašal, zakaj ne obujem Birkinstock, bi rekla zato, ker nočem nositi ortopedskih čevljev (btw to me itak še čaka, ko bom šla skozi omenjeno operacijo). V času dela za Odprto kuhno, je bila to edina možna izbira, ki mi je kasneje prirastla k srcu in ostala v mojem življenju.

Takrat se še nisem zavedala, da s svojim početjem, fotkanjem hrane in mojih nog, de facto zdravim svojo frustracijo. Smejala sem se zapisu krasne Petre Windschnurer, modne urednice slovenske izdaje revije Elle, ko je na svoji spletni strani omenila, da mi  “tistih ‘birckenstock petkov’ ne ‘odpustim’”. Seveda je imela v mislih petke na Pogačarjevem trgu, ni pa vedela za mojo frustracijo … do danes.

Fun fact: danes se smejem (dejansko zdajle, ko tole pišem, se smejem), ko pomislim na vse te prigode. Ko pomislim, da celo odraščanje (od najstniških let naprej pa sploh), nisem hotela nositi japonk, sandalov … In danes? Moje noge, vključno s stopali in nohti, so mi všeč. Res všeč. Verjetno bi jih celo izbrala med top 5 naj stvari na meni, če bi me o tem kdo vprašal.

Roke

Mislim, da sem bila stara 9 let. Bilo je poletje, ki sem ga preživela v Poreču (ko je še bila Jugoslavija in je babica tam imela prikolico). Ne vem, kaj hudiča nam je bilo, takratni mladini, ampak tisto poletje je bilo blazno popularno, da si si grizel nohte na rokah. Sama tega nikoli nisem počela, sem pa seveda takrat podlegla trendu.

Moja novo odkrita obsesija je trajala nekaj mesecev. Če ne veš, kaj to naredi nohtu, ti lahko enostavno opišem: noht zgleda manjši, ko je bil pred grizenjem, dobiva novo (grdo) obliko, kožica ob nohtu se rada vname in z grizenjem slednje povročiš, da raste kot nora. Kar vodi v to, da si imaš nenehno prste v ustih in grizeš vse, kar z zobmi pač uspeš ujeti (se opravičujem za ta nagravžen prikaz).

Leta kasneje, ko smo se preselili na obalo, sem imela sošolko Tino, ki je v zadnjih razredih osnovne šole nosila črn lak. Omg, kako sem bila fouš. Imela je krasne nohte, velike, lepe oblike, ki jo je črna barva le še bolj poudarila. Kaj bi dala, da bi lahko nase dala črn lak.

Fast forward na danes: najpogostejša barva laka, ki jo izberem je bila (vsaj do nedolgo nazaj) črna. Ali pa bela. Še več, s časom sem začela odkrivati, da moje roke le niso tako grde in danes … hand modeling moram zapisati v svoj LinkeIn profil 😉

Kako sem postala (samooklicana) hand model

Sej štekaš, da se hecam, kajne?

No, v tem je nekaj resnice. Precej pogosto se znajdem v situaciji, ko moje roke pristanejo del fotke ali videa in … v tem dejansko uživam. Kot tisti dan v decembru, ko smo za Equo fotkali 3-dnevni boost me up program, ki ga je sestavila krasna AYATANA.

Ali pa tistih šest dni v novembru, ko smo snemali foto in video vsebine za prihajajoči AYATANA portal (ki je top in komaj čakam, da ga vidiš …).

Podobno kot pri nogah, se je zdravljenje frustracije zgodilo zelo organsko in nezavedno. Še vedno občasno zardim, ko dobim kakšen kompliment na svoje roke, saj me spomin pogosto odpelje v Poreč in v osmi razred osnovne šole. Tisti, ki ste videli to zardevanje, zdaj veste, zakaj.

Moj nos

Nos

Tretja in največja frustracija, ki še ni povsem ozdravljena, je moj nos. Ampak samo s profila.

Imam velik nos, ki od strani zgleda še večji, kljukast, njegova konica pa se obrača nekoliko na dol. Čeprav si na glas rada rečem, da mi je z leti postal všeč, je to resnično odvisno od mojega trenutnega razpoloženja in situacije, v kateri se tisti hip, ko na to pomislim, nahajam.

Nos sem podedovala po pokojnemu dedku Vladotu, maminem očetu. Dedi Vlado je najpametnejši človek, ki sem jih imela čast spoznati v življenju. Govoril je ogromno jezikov. Eno poletje v Poreču (verjetno točno tisto, ko sem si začela gristi nohte) se je odločil, da se bo naučil švedsko, ker smo pač imeli veliko sosedov s Švedske. Vzel je švedsko srbo-hrvaški slovar in ga začel brati. Nekaj dni kasneje je (verjetno v indijanski švedščini, pa vendar) z njimi fino in na dolgo čvekal ob kavi. Car! To je nekako tako, kot bi se človek učil številke iz telefonskega imenika!!

Moj dedi Vlado je bil po poklicu zobozdravnik, po srcu pa skladatelj. Dedi Vlado je tudi avtor glasbe za sploh prvo zmagovalko slovenske popevke iz leta 1962 – Mandolina. Sigurno jo poznaš. Ja, moj dedi je dr. Vladimir Stiasny.

Spomnim se nekaj let nazaj, ko sem si med novoletne zaobljube zapisala, da si bom v prihajajočem letu operirala nos. Ja, šla bom do Planinška (btw enkrat sva o tem res govorila na enem od fashion weekov) in voila. Ko sem med božično večerjo to povedala na glas, je dedi Vlado rekel … končno! 😉

Veš, še danes se zalotim, da se na primer nočem fotkati s profila. Še danes se sem in tja zalotim, kako se na ulici, ko grem mimo kakšnega bara, pred pogledi sedečih za mizami, obrnem stran … da ne bi videli mojega velikega nosu. Najbolj neverjetno mi je še vedno, kako velika večina ljudi mojega nosu niti ne opazi. In, verjetno je tako z vsemi frustracijami, ki jih imamo. Vidiš jih ti, drugi pa ne.

Kako ozdraviti frustracije

Sorry, ne vem.

Vem pa to. Predvsem moramo vsi skupaj sebe in svet jemati bolj na easy. Za prvi dve frustraciji (noge in roke) lahko povem, da sem jih ozdravila v tistem trenutku, ko sem jih postavila na piedestal vsem, da jih vidite. Na tisoč in eno vprašanje o tem, zakaj slikam svoje noge, sem odgovorila že zgoraj. Verjetno pa vsi, ki so to spraševali, nikoli niso niti pomislili, da je bilo nekoč moje področje skrivanja, sramu in nesamozavestne drže.

Moj nos je tak, kot je in ne bom ga spremenila. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker me spominja na dedija Vladota (in mami, ki ima enakega). Če se v nosu res skriva tisti šesti čut, ga nočem izgubiti. Verjetno sem bom vedno raje slikala “naravnost” ali v hrbet, ampak hej … tudi Helena Blagne ima svojo lepšo stran.

Sprejmi svoje frustracije in hibe. Tiste, ki dejansko obstajajo (na primer moje kosti na nogah, ki čakajo operacijo) in tiste, ki so v tvoji glavi večje, kot so v resnici (moj nos). Ne jemlji se tako resno in, če se še ne, začni se delati norca iz sebe. Smej se sam_a sebi.

Nikoli ne bom pozabila predavanja fotografa Olivera Toscanija, avtorja najbolj kontraverznih fotografij za Benetton. Ko je leta 2004 prišel v Ljubljano, sem ga imela čast spoznati in z njim za Časnik Finance, za katerega sem kot študentka pisala eno leto, naredila kratek intervju.  Rekel je: “Če bi bili vsi ljudje na svetu enaki, si predstavljaš, kako blazno dolgočasen bi bil naš planet?” Kako hudičevo res je to.

Moja zaključna misel tebi (in sebi, seveda) je: slaviti moramo stvari, ki nas delajo zanimive, edinstvene in nepozabljive. Naj živijo veliki nosovi!

Fotografije mojih nog so iz osebnega arhiva.

Fotografije mojih rok, so iz arhiva AYATANA, posnela pa sta jih Klemen Razinger in Primož Zanoškar. Fotografije Eque so iz njihovega arhiva, posnel jih je Jaka Birsa.

Edina fotka mojega profila, ki sem jo uspela najti (ok, sej se nisem blazno trudila, da bi našla še kakšno, se razume, kajne?) je delo krasnega Klemna Razingerja.

Post Tags:
PREV

Na klepetu - @tjasha

NEXT

V nenehnem iskanju iskric radosti

LEAVE A COMMENT