Zakaj nimam otroka

Zakaj nimam otroka in zakaj je to ok

Vedno sem bila prepričana, da bom imela zgodaj otroka. Da bom kot moja starša tista kul mlada mamica. Verjetno je bil razlog v mojih starših, ki sta bila stara 21 in 22 let, ko sem se rodila. In bila sta najbolj kul starša med mojimi sošolkami in sošolci. Prepričana sem bila, da bom sledila tej tradiciji. Danes, tik pred mojim 41. rojstnim dnem, nimam otrok. In, sem samska. Že nekaj časa. In, mojega življenja ne bi zamenjala za nič na svetu.

Verjetno. Nekoč. Morda.

Zanimivo je, kako se odvija življenje. Iz mladostniških misli o zgodnjem materinstvu sem se s časom v mislih prestavila v druge obrate. Verjetno. Nekoč. Morda. Skozi misli in razmišljanja se nisem sprehajala tehtno, preudarno in z globokimi obdobju seciranja svoje podzavesti.

Tudi takrat, ko so moje prijateljice rodile svoje otroke, sem bila v sebi srečno neobremenjena z mislijo po lastnemu otroku. Nikoli si nisem govorila, da imam še čas. Nikoli si nisem rekla, da naj pazim, ker mi tiktaka biološka ura. Ko je prišel čas poznih 30. let, nisem bila obupana, ker nisem imela otroka. Če kaj, sem imela občutek nesigurnosti.

Ko sem se zalotila v razmišljanju in iskanju razloga, da bi imela otroka, sta se vedno pojavila dva razloga … en bolj nepravi kot drugi: kaj, če bom otroka nekoč želela imeti, pa bo prepozno? in kdo bo skrbel zame, ko bom stara? Zelo redko, če sploh kdaj, sem se aktivno obremenjevala z okolico in razmišljala o tem, da družba, v kateri živim, od mene kaj pričakuje. Danes sem si hvaležna za to lahkotno potovanje skozi 20. in 30. leta življenja. Še posebej, ko vidim pri drugih, kako zelo te lahko obremenjuje občutek, ko si nekaj želiš, pa tega ne moreš imeti ali takrat, ko mnenje in vprašanja od zunaj tako blazno zarežejo v srce in dušo.

Hvaležna sem, da sem bila redko prejemnica tovrstnih vprašanj. Sem in tja, na kakšnem družinskem srečanju sem dobila “saj imaš še čas”. Nisem se pretirano ukvarjala s tem. Žalostna sem, da je realnost drugačna. Nekajkrat sem ostala brez besed, ko so bežne družinske znanke tako intimno posegale v življenje mojih prijateljic. Vsakič znova sem pri sebi opazila, da sem se takrat tudi sama, bolj kot sicer, ukvarjala s tehtanjem in premišljevanjem, če sem na pravi poti. Tako pač je, ljudje smo krvavi pod kožo. Sploh v tistih trenutkih, ko stvari ne gredo po načrtu in takrat, ko nismo aktivno vključeni v odločitve, pa nas pri tem lahko “hitro odnese”.

Kaj bi svetovala mlajši Nini

Danes si želim, da bi se v tistih trenutkih ujela in si zaupala, da je vse ok. Morda celo bolje kot ok. Takrat nisem razmišljala o tem, da je to moj življenjski tok. In prav zato, ker je moj in naraven, je pravi.

Danes sem vesela, da sem si dovolila v sebi čutiti nečutenje želje po otroku. Si dopustila, da se nisem videla v vlogi matere. Hvaležna sem si, da sem si, čeprav nevede, dovolila in dopustila, da me življenje pelje v smeri, po kateri hodim danes. Niti za trenutek mi ni žal. Danes bolj kot kadarkoli prej verjamem, da imaš lahko izpopolnjeno življenje tudi brez otrok. Prepričana sem v to. Ker takšno življenje živim tudi jaz. Vsak dan.

Za konec

Danes sem si hvaležna, da uživam v vlogi tete mojemu nečaku Brestu in se pri tem nikoli ne ujamem v mislih, da svojega “neotroka” in “namateristvo” doživljam skozi njega. Tega me je bilo namreč strah. Odgovora na vprašanje, če kaj zamujam, nimam. Ker nikoli nisem bila v vlogi mame. Ne vem. Vem pa, da se s temi mislimi ne obremenjujem.

V družbi obstajajo ljudje, ki si želijo otroka in ljudje, ki se odločijo, da ga ne bodo imeli. Obstajamo pa tudi takšni, ki se prepustimo življenjskemu toku. In prav je tako.

V razmislek

Čisto za konec še nekaj misli.

Zmotno je razmišljanje, da ne maram otrok. Včasih so mi šli res malo na živce, danes je, tudi zaradi Bresta, drugače. Nimam težave z otroci, le v vlogi matere se ne vidim. Še vedno mi je noro zanimivo spremljati sestrico Majo in Bresta, pa nekaj mamic na instagramu, ki s svojimi temami tudi mene učijo stvari, ki jih nisem doživela (hura za na primer Barbi in Matica, Stello pa Nušo).

Ne vrže me več iz tira, če ima kdo težavo z mojim načinom življenja. Včasih sem se skregala in vključevala v diskurze, danes se mi zdi to le eno veliko izgubljanje časa.

Vesela sem, da je okoli mene vedno več žensk (in moških), ki živijo krasna, izpopolnjena in srečna življenja. Tudi brez otrok.

Ker na koncu šteje to. Si srečna in zadovoljna? Z ali brez, samo to je tisto, kar šteje največ.

Post Tags:
PREV

Moji poletni spremljevalci

NEXT

Vodič po Londonu

LEAVE A COMMENT