VODIČ PO BALIJU

Sedim na travi in gledam neskončen deževni gozd. Ta pred mano odpira pogled na najlepšo zeleno barvo, ki sem jo kadarkoli videla. Zasanjano preštevam palme in poskušam ujeti zvoke, ki me obdajajo. Predrami me tišina in postanem živčna. V sebi čutim blazen nemir in skorajda me postane strah. Pogledam okoli sebe, kot bi pričakovala, da se bo nekaj zgodilo. Vse je mirno. Počasi pridem do spoznanja, da se v meni dogaja nekaj čudnega. Čutim umirjenost, zame takrat praktično neznani občutek. Kaj hudiča je to? Gledam skozi gozd in skozi postopno opazovanje sebe in okolice počasi pridem do odgovora. Verjetno se tako počutiš na dopustu in to, dragi moj, je bil moj prvi dopust v petih letih.

Tako lahko najbolje opišem svoje prvo srečanje s tem čarobnim otokom. Bil je februar 2015, ko sem s Tanjo in Matejo prvič stopila na Bali. Kasneje sem se že drugič vrnila z otoka smejočih ljudi, ki sem ga še enkrat prepotovala z mami.

Težko je izbrati, kaj na Baliju je tako čarobnega, da se želiš tja vračati. Vonj po zame najlepših frangipanijih, ki je nenehno v zraku in se prepleta z dimom dišečih palčk, postavljenih ob mini darovanja pred vsakimi vrati. Morda so to vedno nasmejani ljudje in njihov sproščen pogled na življenje. Morda je to hecna melodija hupanja voznikov za vsako malenkost, ali tudi kar tako, brez posebnega razloga. Vonj oceana, neskončno lepa zelena barva, ki jo ustvarja pogosto deževje in ki je ne moreš poustvariti s še tako krasnim filtrom, ali pa raznolika hrana in oh tisti sveži mladi kokosi, ki se naravnost ponujajo z vsake druge palme.

Bali sem prepotovala od spodaj navzgor in od leve proti desni. Vmes sem skočila tudi na sosednje otočke: Gili, kjer sem dvakrat obiskala krasno Bernardo z Bleda, ki na najmanjšem od treh Gilijev z možem Madejem in hčerko Lano živi s še preostalimi 500 prebivalci. Pa na muslimanski otok Lombok in prekrasno Nusa Penido, ki mi je vsak trenutek vzela dih.

Bali mi je dal še eno pomembno spoznanje: tukaj sem svojih strahovom pogledala v oči, jih premagala ter se končno podala življenjskim in poslovnim izzivom naproti. Kako sem se soočila s strahovi lahko preveriš, če skočiš in poslušaš 5. epizodo podcasta Lovim ravnotežje.

Vrniva se na Bali in začniva na začetku, torej tam, kjer se čas ustavi in vstopiš v mistično deželo.

Ubud

Ubud je kulturno in spiritualno središče Balija. Od letališča je oddaljen slabih 30 km, a voznik te bo vozil vsaj uro in pol. Tako poteka promet na Baliju in kmalu boš zahodnjaško nerganje zamenjala s smehom z Madejem (Made je eno od najbolj pogostih moških imen, ki ga dobi skoraj vsak drugorojenec. Po mojem izračunu je praktično vsak moški na Baliju drugorojenec, saj sem spoznala same Madeje). Ubud je majhen, a diha kot veliko mesto, kot prava kraljeva prestolnica. Nešteto skuterjev šiba po ulicah, ki jih na obeh straneh obdajajo trgovine, umetniški ateljeji ter barčki in restavracije. Ubud diha s turisti in za turiste, ki so se vanj začeli v večjem številu zgrinjati v 60. letih prejšnjega stoletja. Ubud po dolgem in počez prehodiš v enem dnevu, a jaz sem se ob obeh obiskih Balija zadržala en teden. In še mi ni bilo dovolj.

Središče Ubuda in tvoja najboljša orientacijska točka je Sacred Monkey Forest, do koder se razprostirajo praktično vse glavne ulice. V njem živi prek 700 nadležnih opic, ki ti hitro ponagajajo in ukradejo očala, denarnico, celo japonko z noge ti znajo “elegantno” suniti preden se tega sploh zaveš. Desno in levo od vhoda v “opičji gozd” vodita dve ulici, ki sta posejani s prijetno utripajočim duhom mesta in vsak premik pogleda ti bo odstrl novo poglavje zgodbe. Ubud so ljudje, sta mirnost in živahnost v isti sapi, je kraj najboljših masaž na svetu in neskončnih korakov med potkami, ki jih obdajajo riževa polja. Ubud je kraj, kjer se čas dobesedno ustavi, zato je moj prvi nasvet, da se tja odpraviš takoj, ko pristaneš na letališču. Preskoči zabavljaško Kuto, ki je umazana in taka, kot verjetno na tisoče drugih mest, okupiranih s pijanimi Angleži in (v tem primeru predvsem) Avstralci. Najdi svojega Madeja in zbeži v Ubud, ki je odlična vstopna točka za krasne enodnevne izlete. Od tu hitro skočiš do:

• tisoč in enega slapa, ki jih najdeš okoli mesta;
• templja Tanah Lot, ki ob lepem vremenu prikaže enega najlepših sončnih zahodov, kar sem jih videla;
• Jatiluwih riževih polj, ki so pod UNESCO zaščito;
• templja Holy Spring Water, kjer lahko v živo opazuješ hindujske običaje;
• ene od točk, kjer ti bodo prijazno predstavili čaje ter balijsko in luwak kavo. Slednja velja za najdražjo kavo na svetu, znana pa je tudi po zanimivem načinu predpriprave (namig: v tej sodelujejo tudi luštne živalce);
• ene od Bali swing gugalnic in se dvigni nad deževni gozd.

 Kaj preprosto moraš narediti in obiskati v Ubudu

• Kebun bistro: francoski bistrojček, ki bo nadomestil nasi goreng, nasi kuning, lawar pa bebek betutu. Ti ti bodo gotovo kmalu začeli gledati skozi ušesa;
  • zajtrk v Watercress: odličen avstralski bistrojček s krasnim pogledom na eno od večjih ulic (peoplespotting), ves dan top hrana in hektolitri kombuče;
  • restavracija Clear: najbolj zenovski plac za kosilo ali večerjo v Ubudu. Sediš lahko na tleh in gledaš, kako ob tebi plavajo ribe. Lahko pa izbereš prostor v drugem nadstropju, ki je nekoliko odmaknjen, in se preprosto dvigneš nad vsakodnevni vrvež. Mimogrede, v drugem nadstropju je tudi spa center;
  • vstani s sončnim vzhodom in skoči do riževih polj Campuhan. Krasna tlakovana pot te bo vodila dobra dva kilometra (ali pa greš seveda še dlje) od prometne ceste. Odprle se ti bodo možnosti neštetih utrinkov, ki si jih hitro shrani v fotoaparat;
  • Ubud market: mestna tržnica, na kateri vsako jutro med 6. in 9. uro lokalni kmetje prikažejo vse možne dobrote. Tam spoznaš snake fruit, pa še nekaj zanimivih reči, ki ti pokažejo, da ima narava res dobro domišljijo;
  • skoči do Yoga Barnstudia, kjer imajo vsak dan številne ure najrazličnejših jogijskih stilov, šolo plesa in meditacije. Yoga Barn je v treh letih od mojega prvega obiska zrasel v krasen prostor, obdan z visokimi kokosovimi palmami. No, lahko se tudi tebi zgodi, da bo na sosednji blazini “jogirala” opica;
  • obišči kuharski tečaj, kjer boš odkrivala barvitost okusov balijske kulinarike. Ali pa šolo priprave prave balijske in luwak kave;
  • če si ljubiteljica kave, skoči do Alchemy cafeja, kjer imajo tudi krasno ponudbo presne in veganske hrane, pa res odlične kave seveda;
  • podaj se med opice v Monkey Forest … tja nisem šla, priznam. Ker mi pač opice niso všeč, dovolj sem jih videla že na prostem. Če upaš, pojdi pa mi povej, kako je bilo;
  • šopingiraj na mestni tržnici (ponte rosso) ali pa obišči krasne butike, kjer prodajajo ročno izdelan srebrni nakit, krasne obleke in torbice in … eterična olja za dol pasti. Aja, tudi dišeče palčke so super. Končno sem odkrila take, ki mi ne povzročijo glavobola. Balijske ne vsebujejo sintetike in so res krasne.

Oh, Gili otočki

Po enem tednu razvajanja v Ubudu sem se odpravila proti Gili otokom. V Ubudu sem rezervirala fast boat, ki me je odpeljal do največjega otoka Trawangan (obstaja tudi fast boat do meni najljubšega Gili Mena, ampak so se preračunljivi agenti v Ubudu spogledovali, kot da me ne razumejo najbolje. Verjetno od novega ponudnika še ne dobijo dovolj “kick backa”). V Ubudu sem zjutraj skočila v kombi in v slabih dveh urah prišla do pristanišča Padang Bai. Sledilo je vkrcanje na fast boat. Pri izbiri fast boata bodi previdna, da izbereš med večjimi, ki sprejmejo več kot 50 potnikov. V preteklosti je bilo kar nekaj nesreč z manjšimi, zato je to res taka fina in uporabna informacija, ki si jo zapiši.

Slabi dve uri smo preskakovali valove in prišli do “glasnega” in največjega Gilija – Trawangana. Takoj sem med ponudniki našla prijaznega fantiča, ki me je s čolnom odpeljal do sosednjega otoka, ki sem ga obiskala drugič. Gili Meno s svojimi 500 prebivalci popotniku nudi krasne tropske plaže, bel pesek, turkizno morje in mir. Tukaj že nekaj let živi krasna Bernarda z Bleda, ki se je na enem od svojim potovanj po Indoneziji zaljubila v domačina Madeja (ja, no, itak!). Danes skupaj vodita super Meno dream resort sredi otoka, Made je odličen kuhar, občasno pa pride pozdraviti tudi njuna luštna hčerka Lana.

Gili Meno je raj na zemlji. Raj za potapljače, ki lahko obiščejo nekaj zanimivih podvodnih znamenitosti (od potopljenih ladij, do podvodnih bud), se srečajo z ogromnimi želvami in neštetimi ribami vseh barv iz barve lestvice, ki plavajo okoli otoka. Otok je krasen za utrujene popotniške noge, voda je naravnost čudovita za ležerno namakanje, kar je, na žalost, na Baliju izredno težko najti. Prav zato priporočam, da obiščeš ta otok, se fino naplavaš, potem pa pot nadaljuješ proti Lomboku ali (to ti svetujem jaz) nazaj proti Baliju.

Razočaranje na Lomboku

Ko sem prvič obiskala Bali, je Lombok enostavno padel iz programa. In bilo mi je blazno žal, saj sem o tem muslimanskem otoku slišala same krasne stvari. Zato se je letos seveda znašel na programu in odločila sem se, da ga z mami obiščeva prav okoli božiča. Tako, za spremembo. Na Gili Menu sem skočila na čoln in bila v slabe pol ure na Lomboku. Tam me je čakal voznik, ki me je po obalni cesti, s katere sem imela čudovit pogled na bruhajoči vulkan Mount Agung, peljal do mesta Kuta na jugu otoka. Po prihodu v guest house je sledil prvi ogled mesta, ki je podal prvo sliko. Sliko, ki se nikakor ni skladala s številnimi slišanimi krasnimi stvarmi in predlogi. Lombok je pri meni zapisan pod pridevniki umazan, zanemarjen in “škoda je bilo zapraviti tri dneve za tole”. Če pa se znajdeš v Kuti, skoči do bistroja Milk Espresso. Dobra hrana, fina ponudba hrane in blazno instagramabilen plac. Evo, to je to.

Razočaranje nadomestijo solze sreče

Po treh dneh kobacanja po umazanem in deževnem Lomboku, sem skočila na fast boat, ki me je prek Padang Bai odpeljal na otoček Nusa Penida. In, dragi moji, drugič v življenju se mi je zgodilo, da sem od vsega lepega dobila solzne oči. Nusa Penida je raj na zemlji. Dobesedno. Neokrnjena narava, malo turistov, krasni domačini in oh, neverjetni razgledi na najbolj turkizno morje, rumene plaže in zelen deževni gozd. Nusa Penida ima vse, podzemne hindujske templje, do katerih prideš s plazenjem po tleh in med skalami, rajske plaže in neverjetne klife, ki sicer onemogočajo dostop do plaže, ampak odpirajo pogled na ene najlepših stvaritev narave, ki sem jih kdaj videla. Ta otok enostavno moraš obiskati in si ga že danes zapiši na svojo bucket listo. Nujno.

Na Nusa Penidi enostavno moraš:

• obiskati podzemni tempelj The Pura Goa Putri Cave. Gre za 300-metrsko jamo, v kateri se pred tvojimi očmi odvijajo hindujski običaji čaščenja in darovanja. Noro lepa izkušnja;
• obiskati plažo Atuh: do nje te vodi točno 178 stopnic, nekatere so visoke za dve “normalni” in gotovo te naslednji dan čaka luštna pekoča bolečina v mišicah. Zanimiva plaža, ki sicer ne omogoča lepega plavanja (ostri kamni), zato sem tam na hitro spila en svež kokos in že šibala naprej. Preden se spustiš proti plaži, poglej na desno. Tam se ti bo odprl pogled na krasne klife;
• do klifov Kelingking: so ena od najbolj instagramabilnih slik, ki jih najdeš pod temo Nusa Penida. In ne bodo te razočarali. Noro lep razgled! Lahko se na lastno odgovornost spustiš tudi do plaže, a že pogled od zgoraj je vreden milijonskih zneskov;
• do plaže Crystal Bay: ta je krasna za hiter skok v morje in uživanje ob neverjetnih sončnih zahodih, ki se vsak večer odvijajo pred tvojimi očmi;
• do Angel’s Billabong: ta se nahaja tik ob sosednjem Broken Beachu. Gre za naraven bazen, v katerega sicer ne smeš stopiti, a zgleda, da tega nihče ne upošteva. Ob mojem obisku je bil bazen precej umazan zaradi deževja, ki je prineslo veliko zemlje, zato sem si ga ogledovala z višine;
• do Thousand Island: je tisti kraj, ki si ga želim še obiskati … hmm, vsako leto. Najlepši razgled sem videla prav tu, na klife, otoke, ki so kot kakšni dinozavrovi zobje razpršeni pred obalo. Tukaj lahko najameš hiško na drevesu in prespiš, obdan z valovi oceana. Priceless.

Najemi skuter ali voznika in šibaj po otoku. Vzel ti bo dih, obljubim.

Novo leto v surferski meki

Tik, preden se je leto 2017 poslovilo, sem z Nuse Penide pripotovala v surferski Canggu. Obalno mestece, ki se nahaja slabih 20 kilometrov severno od prestižnega Seminyaka, je naravnost odličen kraj za praznovanje novega leta. Ležerni dnevi ter plesa in glasbe polne dolge noči. Čez dan se lahko na plaži učiš surfanja in padanja v valove. Vmes skoči na pivo ali si privošči koktajl v krasnem The Lawn. Zajtrki so naravnost top v Gypsy, pa Nude, Watercress (franšiza, ki smo jo spoznali že v Ubudu), Milk & Madu pa The Shady Shack in še in še. Canggu je raj za foodieje, surferje in uživače. Skoči do enega od neštetih masažnih salonov, privošči si pedikuro, manikiro, balijsko nego obraza … potem se odpelji do Beach Garden in The Raw na kosilo (imajo krasne juhe, kombuče in oh, presne čokolade). Vzemi si en dan časa za skok do Seminyaka, kjer moraš zajtrkovati v Kynd Community. Naroči eno od smoothie skled in dobil boš lušten napis iz mangovih črk. Za pojest dobro. Če boš novo leto preživel na Baliju, skoči na plažo tik pred polnočjo in se postavi pod ognjemete, ki bodo nad tabo razsvetljevali nebo. Magično. In ne pozabi na šoping. Canggu je sinonim za krasne male butike, v katerih se skrivajo super modni kosi in igrivi dodatki.

Sedim na travi in gledam v neskončen zeleni deževni gozd, ki ga krasijo najlepši barvni filtri na svetu. Vanj gledam vsak dan. Vsak dan najdem trenutek ali dva zase, ko si pričaram tisti občutek, ki sem ga prvič doživela na terasi sredi Balija. Občutek, da delam tisto, kar želim, v svojem ritmu in da si vedno brezkompromisno dovolim vzeti čas zase. Za dnevna sanjarjenja o naslednjem potovanju, za zajtrk v postelji sredi tedna ali spontano uro joge sredi dnevne sobe. Zahvala gre seveda tudi tebi, dragi Bali.