fbpx

Sindrom vsiljivca in kako z njim upravljati

V dvajseti epizodi podcasta Lovim ravnotežje govoriva o sindromu vsiljivke oziroma prevarantke (angleško imposter syndrome). Osredotočili se bova predvsem na to, kako sindrom prepoznati in z njim upravljati.

S tem fenomenom se gotovo srečujemo vse. Ene pogosteje, druge malo manj pogosto. Sindrom vsiljivke je še ena v vrsti zadev, ki nas dela precej bolj podobne kot različne. Verjetno je ni junakinje, ki se s tem vsaj občasno ne bi srečala.

Danes bova šli skozi to, kako prepoznaš sindrom vsiljivke in se sprehodili skozi 5 kategorij oziroma vrst sindroma prevarantke. Mimogrede, sebe sem našla v vsem petih!

sindrom vsiljivca

V podcastu sem omenila nekdanjo prvo damo ZDA Michelle Obama, ki je v enem od govorov povedala tudi svojo zgodbo o prepoznavanju sindroma vsiljivke in kako se je s tem soočila. Video najdeš tukaj.

Kaj je sindrom vsiljivca?

Sindrom vsiljivke ali prevarantke (v angleščini termin najdeš pod besedno zvezo impostor syndrome) je psihološki vzorec, v katerem dvomimo v svoje dosežke, sposobnosti in imamo ponotranjen strah pred tem, da nas bo okolica prepoznala kot prevarante.

S sindromom vsiljivke se srečujemo vse, na vseh položajih, na celotni družbeni lestvici. Tiste, izredno uspešne, pa tiste, ki hodimo po svoji poti proti uspehu oziroma cilju, ki ga dojemamo kot nujnega za naše dojemanje uspeha. Doživljajo ga tudi ljudje, ki jih družba dojema kot strokovnjake na svojem področju.

Čeprav so besedno zvezo prvič predstavili leta 1978, se je dejansko “prijela” šele v zadnjem času. Avtorja Clance in Imes, ki sta naredila raziskavo med 150 visoko uspešnimi ženskami podjetnicami sta ugotovila, da se je miselni okvir za pojav sindroma vsiljivke razvil iz številnih dejavnikov, kot so: stereotipi o spolu, zgodnaj družinska dinamika (nisi dovolj dobra), kultura in slog pripisovanja določenih vlog. Raziskovalci so ugotovili, da so ženske, ki so doživele občutke sindroma vsiljivca pokazale tudi simptome, ki so povezani z depresijo, tesnobo in nizko samozavestjo.

V sodobnejših oziroma novejših raziskavah se pojav sindroma vsiljivca preučuje kot reakcijo na določene dražljaje in dogodke. Pri sindromu vsiljivca gre torej za izkušnjo, ki se pojavi pri posamezniku in ni zaznana kot duševna motnja. To je blazno pomembna informacija, ki nekoliko razbije prejšnja dognanja. Angleška raziskava (povezavo do rezultatov najdeš v zapisu te epizode na moji spletni strani) je pokazala, da se je kar 85% delovno aktivnega prebivalstva počutilo neustreznega ali nekompetentnega za opravljanje svojega dela. Med temi jih je le 25% vedelo za sindrom vsiljivca.

Kako ga prepoznaš?

Torej, sindrom vsiljivke ali prevarantke povzroča, da ljudje dvomimo v naše dosežke, sposobnosti in izkušnje pri tem pa se bojimo, da nas bo okolica prepoznala kot goljufe. Sindrom vsiljivke lahko prizadane vsakogar, ne glede na delo, ki ga opravljaš ali tvoje socialno stanje.

Iz ene od raziskav, ki so jo opravili leta 2011, je razvidno, da se bo s tem sindromom v svojem življenju vsaj enkrat srečalo približno 70% populacije. Pri tem prevladujemo ženske, ki smo ambiciozne in stremimo za uspehom. Veliko ljudi se s sindromom sreča v omejenem času, na primer v prvih tednih nove zaposlitve. Drugi se skozi življenje borijo z občutkom nesposobnosti.

sindrom vsiljivca

Kakšni so simptomi sindroma vsiljivca?

Naš občutek samodvomljenja lahko pomaga, da znamo določiti realno oceno naših sposobnosti, dosežkov in usposobljenosti za določeno delo ali mesto v okolju. Če je ta občutek preveč napihnjen, bomo težko razvile realno samopodobo. To lahko pripelje do simptomov stiske, ki so značilni tudi za sindrom vsiljike. Med temi so najbolj pogosti naslednji:

1. Skrbi, da ne bomo izpolnili pričakovanj

Veliko od nas se s tem občutkom sooča, ker se bojimo, da bodo naši kolegi ali nadrejeni od nas preveč pričakovali.

2. Izogibanje dodatnim odgovornostim

Tiste, ki se soočamo s sindromom vsiljivke, se rade potopimo v delo, ki ga že imamo in se s tem izognemo sprejemanju dodatnih nalog, skozi katere bi lahko pokazale, da smo jih sposobne izpeljati. Lep primer tega je, da se na primer posameznik, ki se bori s sindromom vsiljivca, ne loti prostovoljstva v okolju, kjer živi, ker to dojema kot odvračanje pozornosti do svojega siceršnjega dela, ki bi tako (po njegovem mnenju) ogrozilo cilj in kakovost dela.

3. Zataknjenost v ciklu prevaranta

Če doživimo uspeh, s tem ustvarimo neprekinjen cikel samodvoma. Vsakič, ko nekaj dosežemo, postanemo zaskrbljene, da bodo drugi odkrili pravo resnico o tem, da dejansko nismo sposobne.

4. Uspeh pripisujemo zunanjim dejavnikom

Človek, ki trpi s sindromom vsiljivca, zanika svojo sposobnost. Pogosto zato zunaj iščejo razloge za svoj uspeh. Ob enem tudi verjame, da mora delati veliko bolj kot drugi, da doseže enak cilj.

5. Samosabotaža

Ljudje, ki smo nagnjeni na sindrom vsiljivca, imamo nižjo samozavest in se borimo s strahom pred neuspehom. Nenehno doživljamo stalen notranji boj med doseganjem uspeha in izogibanjem, da bi bili razkrinkani. Ta boj mnogim preprečuje, da bi dejansko dosegli svoj potencial.

6. Nenehno nezadovoljstvo pri delu

Ljudje s sindromom vsiljivca se običajno počutijo nesrečne pri delu, ki ga opravljajo. Dojemajo ga lahko kot premalo izzivno, čeprav zaradi strahu pred neuspehom in razkrinkanjem ne iščejo možnosti dokazovanja, želje po napredovanju in iskanju dodatnih odgovornosti pri delu. Slednji zato običajno obstanejo na svoji poziciji, ker ne verjamejo, da bi lahko bili boljši.

7. Izogibajo se plačnim povišicam

Zaradi podcenjevanja svojih sposobnosti in znanj zanikamo svojo vrednost. Zato se težko lotimo komunikacije z nadrejenimi o povišanju plače, saj ne verjamemo, da si za naše delo zaslužimo več denarja.

8. Pretiravanje pri ciljih in nalogah

Zaradi intenzivnega strahu pred neuspehom in potrebi po biti najboljši lahko pridemo do situacije, ko začnemo “pretiravati” pri svojem delu. Postavimo si nerealne cilje in smo zato hitreje soočeni z razočaranjem, ko jih ne dosežemo.

 

sindrom vsiljivca

Tipi sindromov vsiljivca

Dr. Valerie Young je v svoji raziskavi prišla do spoznanja, da obstaja 5 vrst kompetenc oziroma notranjih pravil, ki jih ljudje zasledujejo, ko se borijo zaupanjem. S to kategorizacijo si lahko pomagamo pri samoodkrivanju in prepoznavanju slabih navad ali vzorcev, ki nas lahko odvrnejo od doseganja našega polnega potenciala.

Vsem petim kategorijam je pripisala tudi način, kako z njimi upravljamo in kakšna vprašanja si lahko postavimo, da obržemo trenutne vzorce.

  1. Perfekcionistka
  2. Superženska
  3. Naravni genij
  4. Solistka
  5. Strokovnjakinja

Kako pri sebi ugotoviš, če sodiš v katero od zgornjih kategorij? Poslušaj 17. epizodo podcasta, v kateri ti za vsako katergorijo predstavljam nekaj vprašanj, ki to bodo v pomoč pri prepoznavanju sindroma vsiljivke.

sindrom vsiljivca

Ne pozabi, nisi sama. Kar 70% ljudi se vsaj enkrat v delovni dobi sreča z občutkom sindroma vsiljivca. In priznam ti, da se z njim celo življenje borim tudi sama. Čeprav sem si “diagnozo” postavila šele pred nekaj leti, ker prej za to obliko samoobtoževanja, nisem vedela, sem skozi raziskavo te teme za današnjo epizodo ugovotovila, da se občasno soočam s prav vsakim tipom oziroma vrsto sindroma vsiljivca.

Kaj lahko nardiš, ko se naslednjič znajdeš v situaciji in se zaveš, da se v tebi prebuja vsiljivec? Poskušaj se ne osredotočiti na svoje napake ali pretekle poraze, neuspehe. Vzemi situacijo kot odlično priložnost, da se začenš počasi in postopoma, korak za korakom, spreminjati svoje vedenje, svoje vzorce razmišljanja in samodojemanja. Prepoznati občutke, ko se pojavijo in se jih zavedati sta prva koraka na poti spreminjanja dojemanja sindroma vsiljivca.

Reprogramiranje misli lahko izvajaš tudi skozi pisanje dnevnika, v katerega pišeš svoje občutke, ko jih zaznaš in se jih zaveš. Ob tem ne pozabi zapisati, da so tvoji občutki povsem normalni. Da je normalno, da nisi v vseh stvareh dobra ali najboljša. Pogovarjaj se o tem s svojimi prijateljicami in družino. Zdaj veš, da v tem definitivno nisi sama. Svoje neuspehe vzemi kot točke za učenje iz napak. Bodi prijazna do sebe in poišči pomoč, ko jo potrebuješ.

Kadarkoli mi lahko svoj predlog ali vprašanje pošlješ na hello@ninagaspari.com ali na zasebno sporočilo prek Instagrama. Ko boš poslušala podcast Lovim ravnotežje, lahko narediš tudi print screen in ga deliš s svojimi sledilci na Instagramu. Ob tem me nujno označi, da te vidim in delim tvojo objavo naprej. Vesela bom tudi, če se boš prijavila na podcast (to enostavno narediš s klikom na SUBSCRIBE na tvoji aplikaciji, prek katere poslušaš podcaste), oddaš lahko tudi oceno in mnenje, s tem pa boš pomagala, da ta podcast sliši še več žensk.

Hvala vnaprej, se slišiva!

Post Tags:
PREV

Moji najljubši podcasti

NEXT

Kako introvert spoznava (mreži) ljudi?

LEAVE A COMMENT