ENODNEVNI SKOK V BENETKE

Vsaj enkrat na leto si organiziram en dan in skočim v Benetke. Ko me kdo vpraša, zakaj je lepo živeti v Sloveniji, pogosto odgovorim, da imamo odlično lokacijo za hitre skoke v krasna mesta in evropske prestolnice.

Benetke so eno od teh mest, ki se znajdejo na lestvicah zavidanj ljudi, ki ne živijo tako blizu in morajo obisk mesta na kanalih strateško in finančno načrtovati. V Benetkah sem se izgubila že neštetokrat, med daljšimi vikend pobegi ali takrat, ko sem skočila samo na kavico in pizzo (čisto zares). Danes te bom skozi ta zapis odpeljala v Benetke tako, ko mi je najbolj všeč in ti opisala kotičke, ki jih enostavno ne smeš izpustiti, ko boš naslednjič tam.

Po prve spomine na Benetke moram v leto 1990, ko smo se z družino z vlakom iz Ljubljane odpeljali na beneški karneval. Pojma nimam, koliko časa smo potovali … verjetno dolgo. Na vlaku je mami mene in sestrico Majo namazala in oblekla v, doma sešita, kustuma klovna Pierotta in že smo skočili v karnevalsko gužvo.

Spomnim se trenutka, ko je moj oči po nesreči stopil na dolgo pregrinjalo ene od mask in ga s tem strgal. Skoraj je kasiral težke batine. Benetke so v času karnevala res čarobne in njeni meščani karneval jemljejo zelo resno. Če te ne moti gužva, potem si jih enostavno moraš ogledati tudi v karnevalskem času. Preden nadaljujem, ti zapišem še nekaj manj poznanih informacij o beneškem karnevalu. Prvič je bil organiziran v 12. stoletju, potekal pa je kar dva meseca. V tem času so se meščani predajali življenjskim užitkom. V enem dokumentarcu o velikem ljubimcu Casanovi, sem izvedela, da naj bi maske v Benetkah nosili v času kuge, ki je razsajala v mestu. S tem so si zakrili bolezen, ki se je videla tudi na koži, in se predajali zabavam in orgijam. No, beneški karneval je živel do 18. stoletja, nato pa so ga (zaradi turističnih vzvodov) ponovno obudili leta 1979.

Kakorkoli že, danes so Benetke veliko več kot njen karneval. Meni so še posebej všeč pozimi, ko v mestu ni toliko turistov. Ali pa ob začetku in koncu poletja, ko skočim še do Biennala in si ogledam razstave, ki se nahajajo na več, turistično manj obljudenih, lokacijah po mestu.

Kako hitro, enostavno in poceni priti do Benetk

V Benetke lahko prideš na številne načine in jaz sem skozi moje obiske testirala prav vse. Vlak, avto in katameran iz Portoroža, pa še letalo in skok do mesta, preden sem se po dolgem letu odpravila proti domu.

Verjamem, da ima vsak svoj najljubši način potovanja, a meni je za skok v Benetke najljubši naslednji. V Trstu skočim na vlak na glavni železniški postaji in se za slabih 15 evrov v eno smer odpeljem v center Benetk, na postajo Santa Lucia. 

Vlak vozi vsako uro, pazi le, da izbereš hitrejšega, ki vozi vsaki dve uri. Vmesni vlak vozi dodatno uro. Postaja Venezia Santa Lucia leži tik ob Canalu Grande in vonj Benetk te ujame takoj, ko stopiš s postaje. Odpre se ti pogled na krasne fasade in prve gondole. Če imaš ob sebi nekoga, ki še ni bil v Benetkah, je to top način, da se prvič rokuje z mestom. 

Ko se preprosto zgubiš med kanali

Za obisk Benetk ne potrebuješ načrta. Vsaka ulica in vsak mostiček odpirata pogled na krasne beneške kanale in bolj kot se predaš nenačrtovanemu odkrivanju mesta, več neturističnih trenutkov najdeš v njem.

Ob sprehajanju po ulicah so na fasadah hiš postavljene rumene usmerjevalne table, ki te vodijo proti bolj znanim delom mesta: most Rialto in seveda Trg svetega Marka sta vidna že kmalu po tem, ko se spustiš po stopnicah železniške postaje in se sprehodiš v levo. Če prideš dovolj zgodaj (me smo v mesto prišle okoli 10. ure zjutraj) ujameš prve dostave za trgovine in številne ulične tržnice, ki jih pripeljejo čolni. Ja, hitro ugotoviš, da v Benetkah, mestu, ki nima cestnega prometa, vse poteka po vodi in kanalih. Tudi intervencije – policija, gasilci in reševalne službe.

Medtem ko se sprehajaš po ulicah, ki vodijo najprej do mosta Rialto, ki se dviga visoko nad Canale Grande, in nato še do Trga svetega Marka, lahko opazuješ, kako se počasi odpirajo majhne družinske restavracije. Morda celo uloviš krasen vonj sveže kave in si vzameš trenutek za uživanje ob okušanju “the Italian way”: naročiš espresso (nikakor ne eskspresso, ker to ne obstaja) oziroma kar caffe in ga spiješ ob šanku.

Zakorakaj čez Trg svetega Marka

Ko s počasnim korakom, ki ti omogoča lovljenje večnih spominov, stopaš proti Trgu svetega Marka, hitro opaziš, da trgovinice in restavracije, ki se te držijo desno in levo, postajajo vse bolj turistično obarvane: beneške maske, stekleni izdelki iz otočka Murano in turistični menuji.

Naenkrat se pogled odpre veličastnemu trgu in Baziliki svetega Marka, ki je bila do leta 1797 osrednje svetišče Beneške republike. Del te uspešne republike so bila tudi naša obalna mesta: Koper od 1279, Izola od 1280 in Piran od 1283. Vsa tri mesta so bila pod okriljem Benečanov vse do razpada republike, torej do leta 1797. Prvi del cerkve je bil zgrajen leta 828 v obliki bizantinske arihtekture, ki ji še danes daje posebne, za ta del sveta, neznačilne arhitekturne posebnosti. Cerkev in 200 okoliških hiš so 150 let kasneje do tal požgali uporniki. Tik ob cerkvi se ponosno dviga zvonik svetega Marka, ki s svojo 98,6-metrsko višino kraljuje nad beneškimi stavbami. Današnja podoba zvonika je bila sezidana med letoma 1511 in 1514. Če imaš čas in voljo, se seveda lahko postaviš v vrsto in si ogledaš še notranjost cerkve, ki jo krasijo bogati mozaiki in razgibana arhitektura.

Na Trg svetega Marka me vežejo posebni spomini, ki so povezani s skupino Pink Floyd.

Pink Floyd, padec beneške vlade in prepoved rock koncertov

Ko so člani skupine Pink Floyd 15. julija 1989 stopili na oder pred beneško občinstvo, si verjetno niso mislili, da bo njihov koncert odnesel beneško vlado, zahteval odstop takratnega župana mesta in dosegel večletno prepoved rock koncertov v mestu. Po nekajmesečnih pripravah in usklajevanju, ki so med drugim zahtevale znižanje jakosti zvoka in postavitev odra na plavajoči splav pred Trgom sv. Marka, so člani legendarne angleške skupine le zaigrali na prve takte dolgo pričakovanega koncerta. Na brezplačni dogodek je prišlo neverjetnih 200 tisoč ljudi (v mestu živi le okoli 60 tisoč prebivalcev). Med koncertom se je zgodilo nekaj manjših poškodb na marmornih kipih in kljub odlično izpeljanem dogodku je v mestu in svetovnih medijih zavrelo. “Takšni dogodki ne sodijo v Benetke”, so kričali domači in tuji mediji. Padla je beneška vlada, odstopil je župan in mesto skoraj 20 let ni dovolilo novega rock koncerta.

In praviš, kaj hudiča ima to veze s tvojim izletom v Benetke? Ogromno. Ko sem bila stara 15 let sem bila nora, noraaa, na skupino Take That. Oči je doma oboleval, ko sem po šoli nabijala njihove pesmi in plesala na njihovo glasbo (to, da sem si pri tem izpahnila levo koleno, je zgodba za kdaj drugič). Bila sem v prvem letniku gimnazije, ko je oči slišal, da bo v Udinah koncert skupine Pink Floyd, ki jo je naravnost oboževal. Vinilka albuma The Dark Side of The Moon je bila verjetno najbolj zlorabljen LP v naši hiši. Pa si je rekel: “Naj punca sliši, kaj je prava glasba” in kupil tri vstopnice za koncert – zame in za dve moji sošolki (tudi fenici Take Thatov). In smo šle, na moj prvi pravi koncert, ki je do danes in bo vedno, do konca mojih dni, najboljši koncert mojega življenja. Hvala oči.

Nekaj let nazaj sem slišala, da bo imel na Trgu sv. Marka koncert pevec Floydov David Gilmour. To je bil de facto prvi rock koncert po 15. juliju 1989, ko je, tudi Gilmour, “razjaril” javnost. Seveda sva letela v Benetke, z vlakom iz Trsta. Med potjo sem v La Repubblica prebrala, da je koncert, ki je bil napovedan za naslednji dan, odpovedan, ker se je med postavitvijo podrl oder. Pred menoj je bil navaden vikend brez koncerta. Tudi ok.

Ob prihodu na Trg sv. Marka je bil delno postavljen oder, ki so ga varovale ograje. In na njih listek, da je koncert prestavljen na naslednjo soboto. In sem šla še enkrat. Ko sva se prvi vikend sprehajala po mestu, po moji ustaljeni poti, s katero bom nadaljevala čez nekaj vrstic, sem tik pod mostom dell’Academia, ki krasi naslovno fotko tega zapisa, naletela na gospoda, ki je igral na kozarce. Nikoli mi to ni bilo posebej všeč, ampak ta model je igral Nirvano, pa Red Hot Chili Pepperse in podobno. Obstala sem in ga poslušala. No, naslednji teden, ko sem sredi naliva sedela na Trgu sv. Marka in poslušala Davida Gilmourja, mi je čeljust padla na tla, ko je na oder povabil prijatelja iz Rusije, ki ga je slišal igrati preteklo soboto, ko je imel zaradi odpadlega koncerta možnost hoditi po ulicah. Model je prikorakal na oder in na kozarce odigral 7-minutni intro v Shine On You Crazy Dimond (dokaz: ta moment si lahko ogledaš tukaj). In šel nato z njim na preostanek turneje. No, to, dragi moji, je moja Pink Floyd zgodba.

Gremo naprej po beneških ulicah?

Skok do Akademije

Če stojiš sredi Trga sv. Marka in sta cerkev in zvonik za tvojim hrbtom, te pot do beneškega predela Accademia vodi skozi skrajno levi del trga. Sprehodi se med modnimi butiki kot so Prada, Gucci in podobnimi, a pogled poskušaj usmeriti z izložb s precenjenimi izdelki na dogajanje na ulicah. Kmalu te bo pozdravila prekrasna Chiesa di San Moisè, ki jo krasi noro lepa fasada. Pot nadaljuješ in si pomagaš z rumeni oznakami, ki te vodijo proti Accademii.

Povzpneš se na most dell’Accademia, kjer sem leta 2006 srečala Rusa z kozarci, in se ustavi na vrhu. Pogled usmeri na levo, kjer se ti bodo oči gotovo ustavile na velikanski Baziliki di Santa Maria della Salute. Ko tukaj stojiš visoko nad Canalom Grande si vzemi nekaj trenutkov za opazovanje prometa po kanalu. Če ti že ravno prodajalci škart robe ne gredo blazno na živce in če je vreme lepo, si privošči postanek. Ta del Benetk je meni najlepši.

Počasi se spusti na drug stran kanala in se podaj po ulicah proti krasnemu muzeju, ki ga obiščem prav ob vsakem obisku Benetk – krasnem Peggy Guggenheim Collection.

Nujen obisk kraljice Peggy

Če ti je ime Peggy Guggenheim novo, dovoli, da ti jo predstavim tako, kot jo dojemam jaz. Kot kraljico svojega časa. Kot odvisnico od umetnosti, ekscentrično Američanko, ki je svoj pravi prostor pod soncem našla na robu Canala Grande v Benetkah. Njen dom je danes dom muzeja Peggy Guggenheim Collection. Že ime ti pove, da so v njem razstavljena umetniška dela, ki jih je Peggy v svojem 81-letnem življenju nabrala zase in svoje zvesto občinstvo.

Peggy je nečakinja velikega Solomona R. Guggenheima, po katerem svoje ime nosi svetovno znani muzej Guggenheim na Peti aveniji (med East 88th in 89th ulico) v New Yorku. Tisti, ki spominja na leteče krožnike, ki so pristali en na drugem. Njen oče, Benjamin, je bil ena od 1.503 žrtev, ki so potonili s slavnim Titanikom. Ja, Peggy je del zgodovine in pisala jo je zvesta sebi in svojim prepričanjem. Med drugo svetovno vojno je po Evropi iskala umetniška dela, da bi jih zaščitila pred nacisti, ki so jih širom kontinenta uničevali. Leta 1948 je na 24. beneškem Biennalu v sklopu grškega paviljona na ogled prvič postavila svojo umetniško zbirko in kasneje o tem povedala: “Moja razstava je imela ogromno publicitete in paviljon je bil eden izmed najbolj priljubljenih na Bienalu. Vse to me je zelo navduševalo, ampak najbolj mi je bilo všeč ime Guggenheim, ki se je pojavilo na zemljevidu, za javnost odprtih vrtov, in to poleg imen Velike Britanije, Francije, Nizozemske, Avstrije, Švice, Poljske. . . Počutila sem se, kot da sem nova evropska država”. 

Peggy je bila mnenja, da je njen največji življenjski uspeh odkritje slikarja Jacksona Pollocka, takoj za tem pa njena kolekcija. Ko sem leta 2005 prvič obiskala njen muzej, je bila v njem (poleg stalne razstave njene kolekcije) predstavljena gostujoča razstava Pollocka. Pollock me je od nekdaj navduševal. Tako zelo, da sem v času, ki sem ga preživela v Londonu, redno hodila v Tate Modern, kjer se vedno stopila do njegove slike. O tem sem pisala tudi v londonskem zapisu.

Našla sem tudi zanimiv BBC-jev dokumentarec o življenju kraljice Peggy Guggenheim, ki si ga lahko ogledaš tukaj. Preden zapustiva Peggyjin dom, se z menoj sprehodi še do svetovljanske terase, ki se dviga ob kanalu in nudi krasen pogled na prometno žilo Benetk, pa na vrh zvonika na trgu sv. Marka. Potem, preden stopiva do izhoda, se sprehodiva čez vrt do njenega groba, ob katerem so pokopani še: Cappucino, Pegeen, Peacock, Toro, Foglia, Madam Butterfly, Baby, Emily, White Angel, Sir Herbert, Sable, Gypsy, Hong Kong in Cellida – vsi njeni psi. Ti rečem, kraljica.

Zadnji vzdihljaji

Kratek zimski dan nas je preganjal in odpravile smo se nazaj v smer Trga svetega Marka. Na nebu so se že risale prve podobe prihajajočega sončnega zahoda, ki so v tem času res čarobni in barviti. Stopile smo proti zunanjemu delu trga, s katerega pogled seže do mini otočka s cerkvijo z zvonikom, ki poskuša posnemati skoraj 100-metrskega večjega brata na največjem beneškem trgu. Na desno nam pogled zasede katedrala, ki smo jo obiskale nekaj minut prej in nam je za nekaj trenutkov ponudila počitek na veličastnih stopnicah.

Zazremo se v levo, na pot, ki me navadno vodi proti beneškemu Biennalu. Žal danes za skok do tja ne bo časa. Stopimo do prvega mostička in pogledam v notranjost kanala – na slavni most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri), ki povezuje sodišče z novejšim zaporom. Mostu je ime v 19. stoletju dodelil angleški pesnik Lord Byron in vanj zajel občutke zapornikov, ko so še zadnjič, preden so se za njimi zaprla težka zaporniška vrata, lahko videli lepote mesta.

In prav v teh trenutkih, ko smo si ogledovale gondole, ki so pod mostom vzdihljajev v beneško praviljico zibale turiste, se je za našimi hrbti z zadnjimi vzdihljaji poslavljalo petkovo sonce. Pohitele smo do restavracije, ki se je ob tokratnem obisku izkazala za precej osiromašeno in, po novem mini turistično past (škoda, fina je bila včasih, zdaj pa je raje ne omenim, ker bo tvoja izbira vsaj tako dobra, tudi, če ne poznaš beneške restavracijske scene), naročile pice in njoke, nato pa prek Trga sv. Marka hitrih nog odhitele nazaj proti železniški postaji.

Benetke so krasne v vsakem letnem času. Z razlogom tega zapisa nisem poimenovala “Vodič po Benetkah”. To je moj osebni vodič po Benetkah, po katerih se vedno sprehajam v “freestyle” stilu. Ob vsakem obisku se vračam na poznane kraje in kotičke, ki se mi vsakič znova pokažejo v novi, še nevideni obliki. Ob tem pa vedno najdem druge poti, ki mi odkrijejo nepoznane dele mesta.

Svet je res najlepši, če ga gledaš z odprtimi očmi in srcem. Takrat ujameš večne spomine in zaokrožiš zgodbe, ki te spremljajo v življenju.

Pusti komentar

Vsi komentarji so pred objavo moderirani.

UJEMI SVOJ IZVOD KNJIGE

Pravilno postavljen cilj je že na pol dosežen.

Zig Zaglar, pisatelj