DRUŽBA, KI JO JE STRAH ŽIVLJENJA

“Morda se sliši čudno, ampak mene je strah življenja.” Še danes se mi naježi koža ob spominu na trenutek, ko sem med zasebna sporočila na mojem instagramu prejela sporočilo s to vsebino. Pred skoraj tremi meseci sem svoje sledilke namreč povprašala, česa jih je najbolj strah v življenju. Oglasilo se je prek 100 krasnih punc in žensk, vsaka s svojimi strahovi, vsaka s svojo edinstveno zgodbo. Globina njihovih sporočil me je presenetila. V dobrem smislu. A kljub temu se nisem in nisem mogla spraviti k pisanju tega zapisa. V meni se je mešalo nešteto misli, čustev: od globokega spoštovanja, do presenečenja, žalosti, skrbi, veselja in predvsem … rdeče niti in spoznanja, da živimo v družbi, ki jo je strah. Strah življenja.

 

Vprašanje, ki sem ga poslala “v vesolje” v marcu, je bilo oddano z namenom, da pripravim zapis o najbolj pogostih strahovih, s katerimi se srečujemo. Količina sporočil in njihova globina sta zahtevali novo pot. Zato danes v tem zapisu ne bom pisala o vaših strahovih, kateri je bil najbolj nenavaden, kateri so se ponavljali. Danes ti želim povedati mojo zgodbo o strahu, ki je bil desetletja moj najboljši prijatelj. Moja zgodba o strahu je praktično identična s tvojo in s tistimi, ki so prišle v moj instagram nabiralnik. V drugem delu zapisa ti bom predstavila nekaj možnih načinov, ki ti lahko pomagajo pri iskanju poti upravljanja s tvojimi strahovi. Če si prijavljena na moje e-novičke, te bo v naslednjih dneh v nabiralniku pričakala kratka e-knjižica, ki bo vključevala krasen način, kako svojim strahovom pogledati v oči. Če še nisi prijavljena, to lahko narediš tukaj.

 

A najprej se vrniva v mesec marec. Tisti večer sredi marca sem sedela v postelji in prebirala sveža sporočila, ki so priletela v instagram nabiralnik. Pogled mi je obstal na sporočilu, v katerem je bil zapisan stavek: “strah me je življenja.” Najprej sem pomislila na najbolj črne scenarije; joj, saj si punca ne bo kaj naredila, kaj naj ji napišem nazaj, da ne bo zvenelo patetično ali nonšalantno. Preden sem zbrala misli v odgovor, sem se na hitro sprehodila skozi ostala sporočila, se ozrla na svojo prehojeno pot.

Ugotovila sem, da se v tem sporočilu skriva najbolj iskren in neposreden odgovor, ki je skupen večini nas. Strah do življenja ni dobeseden. Strah do življenja v sebi skriva kupico raznolikih strahov: od strahu pred neuspehom, zavrnitvijo, konfliktom, porazom, nesprejemanjem okolice, kritiko, … pa mi povej, če si ena od redkih srečnic, ki se še ni srečala z vsaj enim od teh strahov?

Moje prestrašeno življenje

O mojih strahovih je bilo že veliko napisanega, prelitih je bilo veliko solz, na plan so prišla številna spoznanja in z njimi tudi spremembe. O tem nekoliko kasneje.

Kot otrok sem se bala … ma, ne pretiravam, če napišem … vsega. Padcev, žoge, kregarij pred blokom, jeze, ko sem zamudila domov in dobila “house arrest”, slabih ocen, fanta v vrtcu, ki se ni hotel igrati Kekca in Mojce (to sem jaz igrala, ofkors) … skakljanja po igralih na blokovskem igrišču. Vse igre v šoli so bile zame “med dvema ognjema”. Pri vseh sem skrajno pazila, da sem se pravočasno umaknila žogi. Posledično sem bila vedno zadnja, ko so se oblikovale ekipe. Tukaj se je začel rojevati še strah pred nesprejemanjem in zavrnitvijo.

Skratka, če iščeš kraljico strahov, look no further. Tukaj sem! Krono sem desetletja nosila na svoji glavi. Ne spomnim se, če sem se kdaj resneje ukvarjala z vprašanjem, kako se soočiti ali celo znebiti spon, ki so mi jih v življenju povzročali strahovi. Zdeli so se mi tako zelo prepleteni z mojo osebnostjo, zakoreninjeni v moj DNK, da nisem nikoli pomislila, da bi lahko živela brez njih. Med njimi sem leta našla uteho in se zaradi zidu, ki sem ga zgradila, počutila varneje. Strah je bil moj najboljši prijatelj in zaveznik.

Moji strahovi so bili razpršeni na tiste, diskretne in težko opazne, ki so se pojavili ob določenih situacijah, in tiste, vidnejše, ki sem se jih blazno zavedala. Na primer strah pred zobozdravnikom, o čemer sem že pisala. Če v življenju ne bi spoznala mojega sedanjega zobozdravnika in ortodonta Gregorja, s katerim zadnjih nekaj mesecev (poleg premagovanja strahu) hodim po poti do bolj zdravega in lepšega nasmeha, bi bil ta strah še vedno zelo prisoten. Če bi mi pred štirimi leti kdo rekel, da se bom odločila za zobni aparat in se s tem zavezala, da bom vsih 6 tednov na stolu pri Gregorju, bi verjetno počila od smeha in strahu ob enem. Danes je to moja realnost in … brez strahu grem na Gregorjev stol in na tistega pri zobozdravniku.

Potem je tu strah pred zavrnitvijo. Strah pred nesprejemanjem, nerazumevanjem, strah pred izgubo. Zgodba, ki vse to nosi v svojem jedru, je zgodba z Lorenzom, mojim bivšim fantom, s katerim sva skoraj desetletje “hodila narazen”. Zgodba, ki je tako korenito posegla v moje življenje, da se še zdaj počasi in zavestno lotevam spon, ki me tudi zaradi te izkušnje držijo leta in desetletja.

No, če temu dodam še strah pred kobilicami, bogomolkami in vsemi živalmi, ki zgledajo kot dinozavri, potem lahko hitro vidiš, da se tudi jaz ukvarjam z vsakodnevnimi strahovi, preprekami in ovirami, ki jih verjetno poznaš tudi sama.

 

Ja, strah je od nekdaj eden od mojih bližnjih “prijateljev”. Korenito je posegel v moje življenje, njegovo odvijanje in v njem pustil globok pečat. Težko najdem trenutek, ko sem se začela zavedati, kako globoke strahove nosim v sebi. Še težje najdem trenutek, ko sem začela odnos do življenja in posledično svojih strahov spreminjati. Zgodilo se je v času, ko sem doživela zavrnitev, ki mi je zamajala tla pod nogami. Če se v mislih prestavim tisti čas, lahko hitro vidim, da kolaps ni bil posledica takratnega dogajanja in takratne zavrnitve. Dejansko se je v tistem času zgodil preobrat – počila je desetletja dolga veriga strahov, bežanja in skrbi. V trenutku me je udarilo in položilo.

Bila sem izgubljena. In imela sem dovolj. Dovolj občutka, da se mi nenehno ponavljajo že odviti scenariji. Dovolj mi je bilo hoditi po jajcih in iskati načine, kako na najbolj “varen in neboleč” stopati skozi življenje. Prvič sem dobila občutek, da nisem zvesta sebi, da se ne poslušam … da se sploh ne poznam. Ugotovila sem, da si ne znam dovoliti in vzeti priložnost, da stvari opravim na drugačen način.

 

Kako sem se začela soočati s svojimi strahovi

Vse to se je v meni dogajalo pred štirimi leti. V tistem času sem našla dve poti, ki sta me “rešili” in mi pomagali stopiti iz svojih okvirjev in s časom pustiti del strahov v preteklosti. Prva je bila terapija, ki sem jo v preteklosti že spoznavala, zato se je odločitev za ta korak odvila hitro. Druga je bila joga, ki sem jo takrat ponovno srečala in vključila v svoje življenje. Skozi jogo, ki sem jo dojemala predvsem kot telesno aktivnost, sem začela sebe spoznavati v novi luči. Ugotovila sem, da zmorem bistveno več kot sem do takrat verjela, da zmorem. Lep primer tega je bila stoja na glavi, ki se mi je vedno zdela misija nemogoče. Počasi sem začela krepiti svoje samozavedanje in se spoznala v novi luči. In ta podoba mi je bila bistveno bolj všeč. Ta občutek sem začela, sprva povsem nezavedajoče, prenašati tudi izven ur joge. Občutek zaupanja vase, ko telo držiš v nenormalnem in nevarnem položaju, sem prenesla v zaupanje vase tudi na drugih področjih v življenju. Kar na enkrat sem dobila občutek, da zmorem bistveno več, kot bi si pripisala pred časom.

Moji strahovi niso izginili čez noč in me še vedno spremljajo. Spremenilo se je moje dojemanje strahov. Spremenila sem svoj odnos do strahov in odzivanje na njih. Danes me je bistveno manj strah poraza, neuspeha, zavrnitve in negativne informacije, ki bi mi še pred kratkim “uničila” dan, teden ali mesec. Deloma to pripisujem izkušnjam. Doživela sem nekaj osebnih in poslovnih neuspehov in porazov, ki so me gotovo utrdili. Veliko k novemu pogledu pripomoreta tudi zrelost in leta. S časom spoznaš, da določenih stvari v življenju ne moreš spremeniti. Sprejmeš se v celoti in se v svoji koži počutiš domače kot nikoli prej. Sprejmeš vse delčke sebe, tudi strahove, ki postanejo tvoji prijatelji.

Potem je tu meditacija, prek katere spoznavam svoje “skrite kote” in nijanse, ki sem jih leta tiščala v sebi in jih potiskala strah. Prišla sem do zavedanja, da so moji strahovi nekaj normalnega, le upravljati moram z njimi drugače. Namesto bežanja proč, danes strah pogledam direktno v oči.

Tako sem se na primer spopadla s strahom pred “gibanjem ali premikanjem na višini”. Nikoli me ni bilo strah višine, mi je pa od nekdaj neprijetno, če sem nekje visoko nad tlemi in se premikam. Na primer vlakec smrti v Gardalandu ali pa viseči mostovi čez reke. V ta strah sem ugrizla pred dobrim letom in pol, ko sem se na Baliju usedla na gugalnico in se na višini 110 metrov zaguncala nad tropskim gozdom. Dvakrat! Čeprav se tudi meni danes to sliši “ma, dej Nina, kaj pa je to takega?” sem v tistem trenutku naredila dva velika koraka. Soočila sem se s konkretnim strahom in ugotovila, da so ti trenutki, ko greš preko sebe in stopiš iz cone udobja in kontrole, nepopisno lepi. Dobila sem moč, da tudi jaz lahko presežem sebe in … da je na “drugi strani” vse ok. Še več, na trenutke v tem celo uživam.

Če se sprehodim skozi življenje in poiščem trenutke, ki so globoko vplivali na moje dojemanje strahov, se najprej ustavim na dveh. Prvi se je zgodil, ko sem se ob koncu drugega letnika gimnazije odločila, da razredna izpita, ki sta bila posledica medletnega špricanja, ne bom opravljala in sem se raje odločila za ponavljanje letnika. Beg od odgovornosti in možnega dodatnega neuspeha, sem zamenjala z “izgubo” enega leta. Na dolgi rok sem to izkušnjo sicer obrnila sebi v prid in iz nje se je rodilo ogromno lepih stvari. A kljub temu bi bilo za dojemanje neuspeha in soočanja s strahom bolje, da bi vanj takrat ugriznila z vso močjo.

Drugi primer se je zgodil pred skoraj desetimi leti, ko sem po 7 tednih dela v medijski hiši čez noč ostala na cesti. Takrat se je v meni zgodil premik, ki sem se ga dejansko začela zavedati bistveno kasneje: namesto bežanja, sem se odločila za nekaj, zame, povsem novega. Odločila sem se reskirati, stopiti iz cone udobja in se podati na samostojno podjetniško pot.

O svojih strahovih bi lahko govorila dneve, tedne, morda celo mesece. Namesto tega se raje osredotočiva na soočanje in upravljanje s strahovi. Veš, pogumen ni tisti, ki pravi, da ga v življenju ničesar ni strah. Pustiva na strani to, da verjetno takšnega človeka ni, če pa to pravi, skoraj gotovo laže sebi in tebi. Pogumen je namreč tisti, ki se upa boriti s svojimi strahovi.

Kaj je strah in kako nastane?

Strah je eno od tistih neprijetnih stanj vznemirjenosti, ki navadno nastane zaradi neposredne nevarnosti ali ogroženosti. Od tu izhajajo strahovi pred kačami, pajki, žuželkami, letenjem z letalom in drugimi podobnimi zunanjimi strahovi.

Skozi evolucijo smo se ljudje naučili prepoznati nevarne okoliščine in se na njih odzvati, da bi zaščitili sebe in svoje življenje. To je povsem normalen pojav, ki nam je skupen. Ljudje se seveda razlikujemo v tem, kje imamo mejo za določene strahove. Nekateri uživate ob gledanju grozljivk in vožnji z vlakcem smrti v Gardalandu, spet drugi raje uživamo ob bolj mirnih trenutkih, ki v nas ne povzročajo adrenalinskih “šokov”.

Strah se kot reakcija začne v naših možganih in se nato razširi po celem telesu. S tem se telo pripravi na najboljšo možno obrambo ali reakcijo, s katero se bi situaciji izognili ali jo zaobšli. Strah se lahko v nas pojavi tudi skozi osebne izkušnje, ki nas naučijo, da se moramo nečesa oziroma določene situacije bati. Če nas je v otroštvu ugriznil pes ali smo videli, da je pes ugriznil našega prijatelja, je velika verjetnost, da nas bo strah psov.

Kako prepoznaš, da te je strah?

Zunanje strahove prepoznaš enostavneje kot notranje. Pri prvih so najpogostejši simptomi potenje, tresenje, vročina ali mrzlica, težko dihanje, lovljenje sape, hitro bitje srca, bolečina ali napetost v predelu prsi, občutek metujčkov v trebuhu.

Notranje strahove prepoznamo težje. Ko pomislim nase, sem svoje notranje strahove preštela pred slabim letom, ko sem se aktivno začela ukvarjati z njimi. Seveda se jih veliko zavedam že dalj časa, a dejansko se z njimi in njihovimi vzorci ukvarjam šele zadnjih nekaj mesecev. Strah pred porazom lahko hitro postane življenje, v katerem se na vsak možen način želiš izogniti konfliktu, novim situacijam, ki jih ne poznaš in ne nadzoruješ. To lahko vodi tudi v nazadovanje ali stagniranje v službi, družinskih, prijateljskih ali intimnih odnosih.

Strah lahko občutiš tudi kot intenziven krč, ki ti v trenutku odvzame sposobnost realnega odzivanja na situacijo. Na primer: če imaš težave s spremembami, boš ob misli na iskanje nove službe, verjetno doživela občutek strahu, panike ali celo ankcioznega napada. V tistem trenutko boš težko našla način, da na situacijo pogledaš neobremenjeno, se čustveno distancirala od občutkov in na stvari pogledala skozi realna očala. Čeprav je tak način nujen za učinkovito spopadanje s strahom, takšne spremembe v dojemanju strahov zahtevajo korenit poseg v razmišljanje in posledično odzivanje nanje.

Kako se soočiti s svojimi strahovi?

Ne glede na tip in moč tvojega strahu, prišel bo čas, ko se boš z njim morala soočiti. Morda se to sliši grozno, a dejansko je to najboljši in daleč najbolj učinkovit način. Seveda je to lažje napisati na papir, kot vpeljati v svoje življenje. Pri meni se je soočanje s strahovi zgodilo zelo organsko in iz izkušenj, ki sem jih ob tem dobila, ti lahko povem, da spodnji nasveti resnično delujejo. Če se želiš s svojimi strahovi ukvarjati na bolj celovit način, se prijavi na moje e-novičke, kjer te bo čakala luštna e-knjižica z vodili, kako svojim strahovom pogledati v oči in jim s tem “zmanjšati moč”, ki jo imajo nad teboj in tvojim življenjem.

6 načinov premagovanja strahov

S svojim strahom se lahko soočiš na različne načine in svetujem ti, da najdeš pot, ki odgovarja tebi. Pomembno je, da si vzameš čas in si dovoliš odkrivanje poti, ki ti bo ustrezala in te bo na koncu pripeljala do pozitivnega zaključka. Vsekakor ne vzemi kakšnega predloga kot edinega možnega, saj resnično ne želim, da ob iskanju načinov za premagovanje strahov razviješ še kakšnega novega. Pravilna pot je tista, ki ti odgovarja in skozi katero ne doživljaš (pre)velikih pretresov.

1. ločuj med racionalnim in neracionalnim

Če se sredi noči zbudiš z mislijo, da ti šefica ni odobrila dopusta, tvoja tesnoba in strah temeljita na resničnih težavah oziroma na racionalni težavi. V tem primeru lahko to obrneš v svoj prid. Zjutraj ji lahko pošlješ e-sporočilo in prosiš za odgovor. Nato misel na to odložiš.

Iracionalna tesnoba in z njo povezani strahovi je na primer: drugi dan te boli glava in sredi noči se zbudiš prepričana, da imaš tumor. Iracionalni strah iz majhnega zrna naredi nuklearno eksplozijo čustev. Če se poslušaš in svojim mislim na tumor pripišeš moč, boš verjetno celo noč presedela na internetu, prebirala vsebine, ki ti bodo na koncu gotovo le še utrdile prepričanje, da imaš tumor.

Težava, ki nastane ob takem početju je naraščujoča tesnoba. Namesto, da bi se s prvotno tesnobo soočila in jo poskušala umiriti, si iz nje sestavila neobvladljivo snežno kepo. Poskušaj se izogibati iracionalnim mislim. Ko pridejo, misli preusmeri drugam. Pojdi na sprehod, pokliči prijatelja. Če se ti to dogaja ponoči, je krasen način upravljanja s tesnobo in strahovi pisanje dnevnika. Svoje misli zapiši ter jim s tem odvzemi moč in pomen. Kako se lotiti pisanja dnevnika, najdeš v tem kratkem vodiču.

2. zavedaj se stvari, na katere lahko vplivaš

Tudi, če sta tvoja tesnoba in posledično strah racionalna, je možno, da na njiju ne moreš vplivati. Če je Andrej Pečenko na večernih poročilih povedal, da bo naslednji dan stoletna nevihta, ki jo ne pomnijo niti naše babice, te je tega upravičeno lahko strah. A na stoletno nevihto, ki je napovedana, nimaš vpliva.

Če ti šefica ni odobrila dopusta, ker … je na bolniški … naredi plan b. Stopi do kadrovske službe in preveri tam. Pomisli na to, kaj lahko narediš in si s tem zmanjšaj vpliv strahov in tesnobe o tem, da ne veš, če boš lahko šla na načrtovan (ali morda celo že plačan) dopust.

3. proaktivno zmanjšuj negativnost v življenju

Če cele dneve poslušaš poročila, zvečer pa zaspiš pred serijo o množičnih morilcih, je verjetnost razvoja tesnobe seveda višja. V življenje poskušaj vpeljati pozitivnejše vidike. V avtu poslušaj navdihujoč del na tvojem najljubšem podcast kanalu, ko prideš v službo najprej odpri najbolj pomembno e-pošto, ki te čaka med neprebranimi sporočili in opravi najbolj tečno stvar na svoi to-do listi. Tako bo nadaljevanje dneva lepše, hitrejše in pozitivnejše. Tudi iz službe boš šla boljše volje.

 

4. namerno išči dobro

Ena od odličnih tehnik zmanjšanja tesnobe in strahov je pisanje misli o tem, kaj se nam je lepega zgodilo čez dan tik preden zaspimo. In, ker se hudič skriva v podrobnostih, je tudi tukaj odlično, če na papir ujameš detajle dneva: sodelavec ti je odmaknil stol, ko si se peljala domov, je bila na radiu sama “tvoja” glasba, …

Namerno iskanje dobrega ti bo pomagalo pri iskanju alternativnega razmišljanja in menjavi negativnih misli s pozitivnimi. Na začetku je to precej težko, a iz prve roke ti povem, da se splača podati na to maratonsko pot. Spremebe v dojemanju sebe in življenja so skozi to tehniko neprecenljive.

5. zgradi svojo vojsko

Vojska naj bo sestavljena iz destresorjev oziroma načinov, s katerimi si pomagaš upravljati s stresnimi, ankcioznimi situacijami, ki v tebi spodbujajo naraščanje občutka strahu in napetosti. Poišči konkretne načine za zniževanje praga tesnobe. To storiš s samoopazovanjem, ko se znajdeš v tesnobni situaciji. Zapiši si občutke. Pomagaj si s sprehodi v naravi, telesno aktivnostjo, jogo, meditacijo. Razvij dnevno rutino.

6. poišči pomoč

Priznati si, da rabiš pomoč, je eno od najbolj pogumnih dejanj. Ne le pri upravljanju s strahovi. Priznati si nemoč in pokazati na svojo ranljivost je lastnost, ki jo premorejo najbolj pogumni ljudje. Pomoč lahko najdeš pri družini in prijateljih, če gre za “globje” težave, pa je smiselno poiskati strokovno pomoč. Dokler pred 13 leti nisem pri sebi detabuizirala obiska pri psihiatru, nisem naredila konkretnejšega koraka v smeri osebne rasti pri soočanju s strahovi in občutki.

V teh letih sem se trikrat vrnila na redne obiske, zadnjič je bilo to pred štirimi leti. V zadnjih treh letih sem na svoji osebni rasti in samozavednaju naredila ogromne preskoke. Veliko dela sem opravila sama, na poti pa sem svoja vrata odprla tudi dragocenemu znanju in izkušnjam terapevtov, ki so mi pri tem pomagali, da bistveno hitreje delam precej bolj “globoke” premike. Nikoli se ne bati prositi za pomoč.

Zakaj je našo družbo tako zelo strah?

Živimo v družbi, ki temelji na strahu in to ni nič novega. Pred 10 tisoč leti je človek skozi strah preživel nevarnosti, ki so mu grozile v okolju, v katerem je živel. Razlika med človek pred 10 tisoč leti in danes je v tem, da je naš prednik strah znal opustil. Ko je na primer tiger odšel in ni za našim sorodnikom skočil v jamo, je odšel tudi strah. Danes je strah vseprisoten. Dnevno smo soočeni z informacijami, ki naše okolje prikazujejo kot nevarno.

Če imamo pri tem pogojen tudi občutek tesnobe, je to naravnost krasna enačba za razvoj straha pred žviljenjem. Seveda je enostavno zapisati načine, kako se strahom soočiti, bistveno težje pa je te nasvete prenesti v življenje. Vsak od nas je drugačen in na drugačen način dojema svet.

Težko je pametovati drugim. Predvsem zato, ker vem, kaj to pomeni. Vem, kako se počutiš, ko te ujame strah. Vem, kako gledaš nase, ko pomisliš na svoje strahove in na neuspešne načine soočenja z njimi. Vem, kako ti je, ko tvoj strah zraste, ker ga nisi znala “ukrotiti” in vem, kako zgleda notranji pogovor, ko si tisočič očitaš, zakaj ne znaš prek sebe.

Ni ti treba prek sebe. Takšna kot si, z vsemi svojimi napakami in strahovi, si ti. Si edinstvena in edina točno taka oseba na svetu med skoraj osmimi milijardami ljudi. Nič ti ni treba spremeniti. Vse rešitve spopadanja s strahovi nosiš v sebi. Opazuj se, poslušaj se … bodi svoja najboljša prijateljica in zvesta sopotnica. Dovoli si čas, da najdeš svojo pot upravljanja s težavami, tesnobo, strahovi. Veš, tvoje poti ni prehodil nihče, zato bi bilo resnično nevarno, da ti pišem, kaj moraš narediti.

Danes sem s teboj delila nekaj načinov, ki ti lahko pridejo prav pri iskanju svoje poti obvladovanja strahov. Na tebi je, da najdeš svojo. V naslednjih dneh bom vsem, ki ste prijavljeni na moje e-novičke poslala še fino e-knjižico, ki vsebuje krasen sistem soočanja in upravljanja s strahovi. Če še nisi prijavljena, to lahko narediš tukaj.

Za konec še ena misel: zaradi mojih strahov sem se dolgo časa počutila, kot da je z menoj nekaj narobe. Zdelo se mi je, da sem edina na svetu, ki se sooča s temi čudnimi sopotniki. Občutek sem imela, da ni nikogar, ki bi doživljal to, kar je mučilo mene. Tudi zaradi vaših sporočil sem spet znova dojela, da smo si precej bolj podobni, da imamo precej več skupnih lastnosti kot tistih, ki nas delajo različne. Iz tega spoznanja je skalilo še eno: pomembno mi je, kako se pogovarjam z ljudmi. Poskušam se držati načela, da s svojimi besedami in dejanji ne prizadanem ljudi, pri njih sprožim negativne občutke ali dodatno zanetim tesnobo, strah ali zgolj neprijeten občutek. Ne uspe vedno, mi pa bistveno pogosteje kot kakšno leto ali dve nazaj.

Tudi s takšnimi dejanji lahko prispevamo k lepši družbi, ki jo bo … s časom manj strah.