KAKO SEM SE SREDI GOSPODARSKE KRIZE PRESELILA V LONDON

Pred nekaj dnevi sem praznovala obletnico. Bila je sobota, 11. oktobra 2008, ko sem se sredi popoldneva z vlakom z letališča Stansted pripeljala na Liverpool Street Station. Ta londonska postaja je v samem središču Cityja, ene od svetovnih finančnih prestolnic. Medtem ko sem v mislih tehtala ali se do sestrične, pri kateri bom živela naslednjih nekaj mesecev moje londonske avanture, peljala z dragim taksijem ali se bom s težkim kovčkom raje podala proti podzemni, se je zunaj na ulicah podiral svet. Dobesedno. In meni se o tem praktično ni sanjalo. V meni je srce močno utripalo od pričakovanj, kaj vse mi bo mesto v naslednjih mesecih omogočilo, ponudilo in kako krasno bo to doživetje.

 

Ljubezen na prvi pogled

V London sem se, nekaj let preden sem se vanj tudi preselila, zaljubila na prvi pogled. Utrip ogromnega in velikega mesta me je navdajal z občutkom, da se v njem skriva neskončno priložnosti za moj osebni in poslovni razvoj.

Od kar vem zase sem se v velikih mestih počutila najboljše. In vedela sem, da bo prišel dan, ko bom zbrala pogum in odšla v širni svet. Sredi leta 2008, med še enim od vročih poletnih mesecev, ko sem zdolgočaseno sedela v pisarni s prekrasnim pogledom na blejski otok, sem prejela sporočilo sestrične Katy (ok, dejansko ni moja sestrična, je zeeeelo daljna sorodnica, a takrat sva se imeli za čisto pravi sestrični). V sporočilu mi je omenila, da se njen cimer Adam seli v drugo stanovanje in če bi prišla jaz zapolniti njegovo sobo.

Čeprav je bilo vprašanje bolj kot ne še eno v nizu njenih pogostih šal, sem se nad vabilom zamislila in v nekaj dneh sprejela odločitev. Grem, moram, to je to, to je ta priložnost. Veš, poleti 2008 se je okoli mene odvijala drama. Starša sta bila po tridesetih letih tik pred ločitvijo, jaz sem imela novo službo, ki se mi je kmalu po prihodu prikazala v vsej svoji “grotesknosti” (svojo poslovno pot sem opisala tukaj) in iskala sem nove priložnosti. Zakaj ne bi bila selitev v London ta priložnost?

Nekaj dni kasneje sem dala odpoved, na Ryanairu kupila enosmerno karto za London, ki me je stala 5 EUR in sporočila Katy, da prihajam. Brez načrtov, brez službe in sigurnosti, ki bi me čakala na drugi strani Rokavskega preliva, z eno plačo v denarnici.

Prvi šok

Nikoli ne bom pozabila prvega ponedeljka po prihodu v London. V roke sem takoj zjutraj dobila britansko revijo Vogue, ki je v tisti številki objavila članek o najbolj trendovskih ulicah Londona. In Bermondsey street, kjer sem živela tudi jaz, je bila ena od njih. Zdelo se mi je blazno top.

Nekaj trenutkov kasneje sem bila na drugi strani ulice, pri sosedu Hamidu, ki je imel mini prodajalno časopisov in raznovrstnih gospodinjskih potrebščin (prodajal je tudi Palomine robčke in Pingi sokove iz Fructala!!). Vsak ponedeljek namreč časopis The Guardian vključuje oglase za delovna mesta na področju marketinga in PR. Srbeli so me prsti, ko sem tekla nazaj po stopnicah do stanovanja. Komaj sem čakala, da si po filmsko z debelim rdečim flumastrom začnem obkroževati zanimive oglase.

Sledil je šok. Dvojni šok. Služb je bilo zelo malo in tiste, ki so bile objavljene, so bile blazno specifične. Če malo zdramatiziram, je povprečen oglas zgledal nekako takole: “Iščemo strokovnjaka za žvečilne gumije, ki ima vsaj 5 let delovnih izkušenj na področju marketinga produkta v modrem zavitku in je pri svojem delu skrbel za letne proračune nad 25 milijoni funtov“. Malo pretiravam, ne pa zelo. Moj CV je bil tisti dan dolg štiri strani. Delala sem kot novinarka, marketinška asistentka, vodja PR oddelka in na koncu, v službi, ki sem jo zaradi selitve v London pustila sredi poletja, kot direktorica marketinga in prodaje. Skratka, veliko vsega, a nič izrazito konkretnega. Ujela me je panika. Vsa obupana sem poklicala mami, ki že celo življenje dela v kadrovski službi in je navadno prvi kontakt z iskalci zaposlitev. Poskušala me je umiriti, govorila mi je, da naj ne paničarim, da sem le v mestu drugi dan in da naj se enostavno odpravim k pošiljanju CV-jev.

Odložila sem telefon, se oblekla in se peš odpravila proti kraju, kjer sem naslednjih nekaj mesecev življenja v Londonu preživela veliko časa – Tate Modern. Pozdravila sem moja najljubša – Lucia Fontano in Jacksona Pollocka – pogledala trgovino in se naslajala nad vsemi krasnimi stvarmi na policah. Po dobri uri sem se nato peš po bregu Temze odpravila proti domu. Tam nekje tik pod današnjim The Shardom ob postaji London Bridge, ki so ga leta 2008 šele dobro začeli graditi le streljaj od mojega doma, sem v roke dobila popoldanske brezplačnike in na njih kričeče naslove: “25 tisoč izgubljenih služb danes v Cityju!”

Čakaj, prosim, kaj?! The City ali Square Mile, londonsko finančno središče, ki sem ga iz praktično okna svoje sobe gledala vsak dan, je bil v kaosu, brezupu in popolnem razdejanju. Dnevno osveževanje lestvic ljudi, ki so izgubili službe, da o zgodbah posameznikov, ki so posledično storili samomor, ne zgubljam besed. Še vedno me stisne, ko pomislim, da so bile te informacije del mojega novega vsakdana. Hoja po ulicah je ponujala pesimistične pogovore kadilcev pred londonskimi pubi, ki so govorili le še o tem – o krizi, o negotovosti in negativizmu.

Začela me je grabiti panika. Priznam, seveda sem o gospodarski in finančni krizi vedela, a dokler se nisem preselila v London, nisem imela nobenega občutka, kaj dejansko to pomeni. Pri nas, roko na srce, tudi nekaj let kasneje, ko se je kriza sprehodila čez naš konec sveta, o takšni krizi ni bilo ne duha ne sluha. Dokler ne doživiš življenja v svetovni finančni prestolnici v takšnem posebnem obdobju, si tega enostavno ne moreš predstavljati.

Spomnim se, da sem dva petkova popoldneva skočila čez reko v finančni del in opazovala situacijo. Nenormalno veliko ljudi je konce tedna stolpnice zadnjič zapuščalo s škatlami, polnimi osebnih stvari. Pred mano se je odvijal film z najslabšim možnim scenarijem. In ta film je bil dejansko moja realnost.

Iskanje službe

Minil je skoraj en mesec od mojega prihoda v London in še vedno nisem imela službe. Bila sem tik pred 30. rojstnim dnem in v meni se je počasi začelo porajati vprašanja in dvomi: “Kaj hudiča delaš tukaj? Kaj ti je bilo tega treba? Nimaš dvajset let, nisi več tako zelo mlada. Imela si službo, pa si jo pustila, kaj je narobe z tabo?” Sredi noči sem se začela zbujati z bolečinami v križu, ki so se pojavljale vsak mesec in me v krepljih bolečine držale po vsaj en teden. Ponoči sem se zbujala in razboleli del mazala z grelnimi kremami, za katere sem v Bootsu zapravila celo premoženje. Bolečina ni in ni ponehala. Vsak mesec se je pojavila nekoliko višje od prejšnjega meseca in po šestih mesecih prišla v predel med lopaticama. Bil je marec 2009 in bila sem tik pred odhodom domov. Bolečina je z vrnitvijo v Ljubljano čudežno (ali pač!) izginila.

A vrnimo se nazaj, v november 2008. Pošiljanje CV-jev ni obrodilo sadov. Prejela sem morda dva negativna odgovora, poslala pa sem na desetine emailov. Vedno bolj sem ugotavljala, da s splošnejšo izborazbo in izkušnjami, ki jih ponuja majhen trg, kot je Slovenija, ne bom prišla daleč. Opustila sem idejo o iskanju dela na svojem področju in kontaktirala nekaj agencij za “temping” oziroma začasna, projektna dela. Kmalu sem dobila delo v eni od multinacionalk, ki se je ukvarjala z založništvom na področju objav medicinske literature. Zdelo se mi je super, pa še blizu je bilo in sem šla lahko občasno peš do ali iz službe ter pri tem privarčevala na prevozu.

Življenje v Londonu je drago in to ti lahko precej enostavno narišem. Najemnina brez stroškov za mojo sobico (velika je bila le za enojno posteljo in majhno omaro) v fletnem stanovanju na trendovski londonski ulici (iz Voguea itak), je bila takrat 680 funtov. Za London precej poceni, a ko dodam, da sem s svojo službo mesečno zaslužila 1200 funtov, ti hitro postane jasno, da tukaj ni bilo računice. Stroški stanovanja, telefona in prevoza so bili vsaj 250 funtov in konec meseca mi je za hrano ostalo manj kot 300 funtov.

Hitro mi je postalo jasno, da bom morala poiskati dodatno delo in vir zaslužka. V moji ulici so v podjetju za organizacijo dogodkov iskali strežno osebje. Medklic: do svojega 30. leta starosti nisem nikoli kelnarila. Ne gre za to, da bi mi bilo to izpod časti, a dejansko sem vedno našla delo, ki je bilo, tudi v času študija, povezano z mojo izobrazbeno potjo. Dva tedna sem se borila s svojim egom, kar nekaj večerov zaspala s solzami v očeh, nato pa stopila do vrat Delfine in se prijavila za delo. Nekaj dni kasneje sem se prvič znašla med ekipo natakarjev, ki so jo sestavljali odvetniki, zdravniki, študenti … skratka, pester nabor posameznikov, in naslednje tri mesece garala kot še nikoli. Moji dnevi so se začeli okoli 7. ure. Ob 9. uri sem začela z delom v založbi, kjer sem delala do 17.30. Nato sem tekla domov, se preoblekla in ob 18.30 začela z delom v Delfini, ki je trajalo do 23h, občasno tudi do 2. ure zjutraj. In to vsaj štirikrat na teden. Po treh mesecih sem bila zdelana, fizično in psihično popolnoma na psu.

Spomnim se nekega sobotnega dopoldneva, ko sem se sprehodila do Borough marketa, krasne londonske organske tržnice, ki je bila le nekaj minutk hoje od doma. Bil je januar in na tržnici sem videla fige. Nikoli v življenju si jih nisem tako zaželela. Bile so majhne, vijolične in zgledale so sladke. Prav takšne kot smo jih imeli na naši figi na vrtu, tiste, po katerih sem premalokrat posegla, ker so tako samoumevno čakale, da se jih pride nabrati. Kaj bi dala za eno figo? Vse, ampak ne 3 funte za eno. Zdi se mi, da je bil to trenutek, ko sem prvič pomislila, da imam vsega dovolj in bi šla rada domov.

London, saj si fajn, ampak jaz grem domov

Naslednji tedni so bili obupni. Poleg napornih dni sem izkusila blazno neprijetno izkušnjo mobbinga na delovnem mestu. Tako grozno je bilo, da sem poklicala svojo agencijo in se jim zjokala v telefon, da se tega enostavno več ne grem. Da imam izobrazbo in izkušnje, delam pa na ravni navadnega študenta. Da grem raje nazaj v, za njih vzhodno in nerazvito Evropo, kjer sem imela lepše in udobnejše življenje. V enem dnevu so rešili situacijo, a v meni je vrelo.

V nekem trenutku sem imela vsega dovolj. Ni šlo več. Zdelo se mi je, da zapravljam svoj čas in življenje, da se borim z mlini na veter, ki ne bodo prav hitro zapihali v moja jadra upanja po krasnem in uspešnem življenju v velikem mestu. Bila sem brez denarja, sita mesta, v katerem sem kljub milijonom ljudi doživljala najbolj osamljen del svojega življenja. Dovolj, bilo je enostavno dovolj.

Domov sem sporočila, da se vračam. Po dobrih šestih mesecih londonske avanture, z velikim kovčkom in enosmerno karto, ki ni bila več 5 EUR. V žepu sem imela 300 funtov iz katerih sem ob menjavi dobila manj kot 300 evrov (seveda sem za vrnitev “izbrala” edino obdobje v finančni zgodovini, ko je bil evro vreden več od funta!).

Nov začetek v Ljubljani

Tik preden sem se oktobra 2008 podala v London, sem imela v Ljubljani razgovor za službo na agenciji Pristop. Ponudili so mi delo v oddelku za odnose z javnostmi, a prišla je priložnost, da grem v London, ki sem jo seveda izkoristila.

Nikoli ne bom pozabila odgovora, ki sem ga prejela od Ule, ko sem ji sporočila svojo odločitev. Napisala mi je, da me, če se bom slučajno vrnila, služba s temi pogoji čaka. In me je res. Dober teden po vrnitvi iz Londona sem začela delati na Pristopu. Čeprav se je najina zgodba zaključila v dobrem letu, bom Uli in Pristopu za priložnost (in konec koncev prekinitev začaranega kroga finančne stiske) večno hvaležna.

Z vrnitvijo v domovino se mi je odprl nov svet. Svet hvaležnosti in pogled na najlepši del sveta, ki sem ga kdaj videla. Postala sem ponosna na to, da prihajam iz krasne države, ki kljub vsem svojim težavam, birokratskim neumnostim in preprekam, ki smo jim vsakodnevno priča, omogoča spodobno življenje. Država, v kateri lahko delam tisto, kar si želim.

Ljubljana je zame postala najlepše mesto na svetu, še preden je župan to povedal v vsakem stavku. Če sem pred odhodom v London norela zaradi njene majhnosti in dejstva, da nikoli nimam miru, ker vedno nekoga srečam in oh … a lahko prosim živim v mestu, kjer se občasno lahko zgubim v množici … v času življenja v Londonu sem prav to  najbolj pogrešala.

 

Pogrešala sem pogled na znan obraz. Pogrešala sem objem prijateljev in večere, ko bi razpravljali o vsem mogočem in o čisto nič posebej pomembnem. Pogrešala sem skok v trgovino brez iskanja najbolj cenenih izdelkov, ker si več kot tega, kljub vsakodnevnemu garanju, nisem mogla privoščiti. Med poletjem 2009 sem pojedla največ fig na svetu.

To mi je dal London in za to mu bom hvaležna do smrti. Ko sem se pred devetimi leti in pol poslovila, se nisva več srečala. Vsake toliko časa se ujamem med mislimi na to, da bi ga šla pozdraviti, a očitno v meni ta želja ni tako močna, da bi kupila karto in odletela čez zaliv. Povratno karto, se razume.

London naj ostane tam kjer je, meni sta Ljubljana in Slovenija dovolj, več kot dovolj. Danes živim življenje, po katerem sem hrepenela ob prihodu v London. Nikoli si nisem mislila, da bom to doživela v Ljubljani, majhnem mestu, ki ga večina ljudi po svetu ne pozna. V Sloveniji, ki se na globusu sveta izgubi preden ga dobro zavrtiš v levo ali desno. Praktično ne mine dan, ko se vsaj enkrat ne bi spomnila na to.

In, dragi moji, živimo v najlepšem delu sveta, verjemite mi.